Putin zbližuje Evropo z Asadom

Evropa bi se pogovarjala tudi z Asadovim režimom, če bi to pomagalo.

Objavljeno
13. oktober 2015 23.12
RUSSIA-ECONOMY/CAPITAL-CONTROLS
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj – Za visoko zunanjepolitično predstavnico EU Federico Mogherini je ruska intervencija v Siriji sicer res prelomnica (game-changer), a vodilni diplomati v 28 članicah si še belijo glavo s prihodnjimi koraki v čedalje bolj zapleteni vojni.

Ostre kritike ravnanja Rusije in zahteve po slovesu Bašarja al Asada so najmanjši skupni imenovalec. Kljub temu so v prizadevanjih za politično rešitev, ki bi utegnila pripeljati do konca konflikta, pripravljeni sodelovati ali vsaj komunicirati z njegovim režimom. Tudi kanclerka Angela Merkel je na zadnjem vrhu EU omenjala pogovore z Asadom. Iz Pariza so prihajala nedvoumna sporočila, da »klavec lastnega ljudstva« ne more biti del rešitve. Po evropskem kompromisu bi se z režimom sicer pogajali o rešitvi, a Asad bi moral na dolgi rok s položaja.

Tako je razumeti formulo zunanjih ministrov EU z njihovega zasedanja na začetku tedna v Luxembourgu. V članicah se dolgo niso hoteli resno ukvarjati s sirsko dramo. Begunska kriza je mnogim odprla oči. Nadaljnja destabilizacija položaja v Siriji bi pomenila, da bo prišlo še več beguncev. Asad, ki ima za sabo del prebivalstva in državne strukture, bi bil lahko vsaj kratkoročno uporaben. V takšnem kontekstu načelne pripravljenosti na pragmatične rešitve v slogu realpolitike mora EU najprej zgladiti notranja nesoglasja.

Asadova kratkoročna uporabnost

Britanski zunanji minister Philip Hammond je prepričan, da bi lahko bili prožni glede načina in časa Asadovega odhoda. Pravo sodelovanje z njim pa da bi opozicijo potisnilo v roke Islamske države. Vodja nemške diplomacije Frank-Walter Steinmeier, ki je pred časom predlagal pogovore z Asadom, se je nekoliko začudil, da so po petih let vojne vsi začeli govoriti, da bi se morali pogovarjati z njim. Pred začetkom vojne da so vsi govorili obratno. Kakorkoli že, Unija njegovemu režimu pripisuje največjo odgovornost za 250.000 mrtvih in milijone razseljenih ljudi.

Sistematični napadi režima na civiliste so po presoji EU vodili v beg in spodbudili razcvet terorističnih skupin. Unija upa na politično rešitev, ki bi temeljila na ženevskem sporazumu s konca junija 2012. V njem je bilo predvideno oblikovanje prehodne vlade, v kateri bi sodelovali predstavniki režima, opozicije in tudi druge skupine. V prepričanju, »da pod sedanjim vodstvom ne bo trajnega miru«, si želi uspeh procesa pod vodstvom Združenih narodov. Vključeval naj bi tako ZDA in Rusijo kot države iz regije na čelu z Iranom, Turčijo in Saudsko Arabijo.

Tudi v uradnem Berlinu z veliko kritičnosti spremljajo rusko operacijo v Siriji. Bolj kot za soliranje da bi se v mednarodni skupnosti morali odločati za večstransko reševanje krize. V evropski diplomaciji so prepričani, da bodo ruski napadi še poglobili človekoljubno krizo, okrepili radikalizacijo in podaljšali vojno. Unija je sicer pozvala Moskvo, naj takoj prekine napade na zmerno opozicijo in druge tarče, ki niso Islamska država ali skupine s terorističnega seznama Združenih narodov, a Rusija ima pred očmi očitno le svoje in Asadove ­interese.

Zunanji minister predsedujočega Luksemburga Jean Asselborn pravi, da v prizadevanjih za rešitev krize na neki način potrebujejo tako Damask kot Moskvo. V zadnjih tednih se sicer pojavljajo ugibanja, da se bo Vladimir Putin prej ali slej odrekel Asadu in bo ta dobil eksil v Rusiji. Poleg tega je negotovo, koliko časa Rusija še namerava vztrajati pri izpeljavi napadov, ki prinašajo večja tveganja na več področjih. V Uniji še pričakujejo večji angažma ZDA in njihovo usklajevanje z Rusijo.

Veljak z Bosporja

Ne glede na vse zadržke Unija med begunsko krizo tudi Turčijo obravnava kot osrednjo partnerico in jamstvo za dolgoročno rešitev krize, saj čez njeno ozemlje prihajajo begunci na balkansko pot proti srednji in severni Evropi. V Ankari nikoli niso bili navdušeni nad obračunom z Islamsko državo, v Siriji imajo pred očmi lastne interese, povezane s kurdskim vprašanjem. Ko se je med begunsko krizo pokazala neizogibna vloga Turčije, se je začelo dvorjenje turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu. Prejšnji teden je bil v Bruslju, v nedeljo bo pri njem Angela Merkel.

Veljak z Bosporja si želi s konstruktivno pripravljenostjo na sodelovanje z EU pri reševanju begunske krize seveda iztržiti čim več na drugih področjih, denimo pri odpiranju pogajalskih poglavij na poti v EU. Še več, sam predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker zagovarja liberalizacijo vizumskega režima in uvrstitev Turčije med tako imenovane varne države. V njih je mogoče vračati begunce po skrajšanem postopku. Tak status sicer lahko dobijo le države, ki spoštujejo temeljne svoboščine in v katerih nobena skupina ni tarča pregona.