Tiskane izdaje
Iranski »jedrski dogovor« z mednarodno skupnostjo je nesporno eden najpomembnejših dosežkov svetovne diplomacije po koncu hladne vojne. Še posebno zato, ker se je dogovor zgodil v času nove hladne vojne, širitve bližnjevzhodnih spopadov in pretnje novega velikega globalnega konflikta.
Vse od leta 2003, ko so Združene države s pomočjo koalicijskih partneric okupirale Irak in posledično sprožile uničujočo državljansko vojno, je bil Iran le korak oddaljen od neposrednega vstopa v hitro rastoči bližnjevzhodni konflikt.
Nikoli končana državljanska vojna v Iraku je kmalu postala prvi večji spopad sunitov in šiitov, ta pa se je v naslednjih letih razvil v temeljni, »geostrateško« izsiljeni regionalni konflikt, ki svoj vrhunec zadnja štiri leta doživlja v Siriji.
Po Iraku je Sirija postala ključno bojišče tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri se za prevlado v regiji in nad naftno-plinskim trgom spopadata sunitski blok pod vodstvom Saudske Arabije in šiitski blok pod vodstvom Irana, v vse bolj globalnem spopadu pa imajo pomembno vlogo tudi Turčija, Katar, Združene države, Rusija, Kitajska, Izrael in vse zalivske države.
Kaos, ki je po ameriški okupaciji izbruhnil v Iraku, je sosednji Iran izkoristil za utrditev svojih pozicij na pretežno šiitskem in z nafto bogatem jugu države, sčasoma pa je Teheran povečeval tudi svoj vpliv na iraško oblast v Bagdadu – še posebno v času vladavine Nurija al Malikija.
Ko je izbruhnila vojna v Siriji, se je Iran takoj postavil za režim šiitskega (alavitskega) predsednika Bašarja al Asada. Brez iranske (in seveda tudi ruske) vojaške in finančne pomoči Asadov režim niti približno ne bi mogel preživeti štirih in pol let sirske vojne, ki je opustošila velik del države, ubila 250.000 ljudi in jih – ob desetih milijonih notranje razseljenih – v begunstvo poslala več kot štiri milijone.
Peskovnik interesov
Iran se je v Siriji – in to ravno v času mednarodnih sankcij – vzpostavil kot močan regionalni in globalen igralec, Sirija pa je postala peskovnik vseh mogočih lokalnih, regionalnih in globalnih interesov, iz katerih se je »rodila« tudi Islamska država, ki je v zadnjem letu kot politično in vojaško orodje (ne le) skrajnih sunitskih sil izbrisala velik del meje med Sirijo in Irakom ter zasedla velik del ozemlja.
Čeprav so se številni notranji in zunanji akterji bližnjevzhodne (geo)politike na vsak način trudili Iran neposredno vključiti v eno izmed regionalnih vojn, kar bi lahko imelo strahovito posledice, se to ni zgodilo. Zadnji takšen »poskus« je bil začetek velike saudske vojaške operacije v Jemnu. Ta se je začela le dan po tem, ko je postalo jasno, da za dogovor med Iranom in mednarodno skupnostjo ni več ovir. Izkazalo se je, da je navidez – in po svoji naravi – iracionalna vladavina mul iz Koma v zadnjih nekaj letih sprejemala zelo racionalne odločitve.
Nenačelna koalicija
Ironično je, da je prav hitro širjenje Islamske države pripomoglo k izboljšanju odnosov med Iranom in Združenimi državami, ki so v spomladanskih spopadih z islamskimi skrajneži dejansko vzpostavile »vojaški most« in tiho strateško zavezništvo. Približevanje Washingtona in Teherana je najglasnejše alarme prižgalo v Saudski Arabiji in Izraelu, ki sta v svojem nasprotovanju Iranu sklenila nekakšno nenačelno koalicijo, a »jedrski dogovor« z mednarodno skupnostjo je – tudi, ali predvsem na pogon vsestranskega ekonomskega oportunizma – vendarle bil dosežen.
