Raketa, ki bi lahko bila korak do globalne katastrofe

Nekaj dni pred tem, ko je z ­izstrelitvene rampe v vojaškem oporišču Sain Ni nedaleč od Pjongjanga poletel do zdaj najmočnejši balistični projektil, je severnokorejski visoki predstavnik »pomiril« svet z izjavo, da se morajo samo ZDA bati jedrskega orožja, ki ga razvija njegova država.

»Korejsko ljudstvo se namerava z jedrskim orožjem odločno upreti samo Združenim državam Amerike, da bi vzpostavilo ravnotežje sil,« je povedal Ri Džong Hjok med obiskom v Turčiji. Medtem ko je o tem, kar ima na voljo njegova vojska, zatrdil, da je to samo »meč pravice«, namenjen boju proti imperialistom, je hkrati prepričeval vse druge države, da jim ni treba skrbeti, »dokler se ne bodo pridružile invaziji in provokacijam, usmerjenim proti nam«.

Toda ko je malo pred tretjo uro zjutraj poletel hvasong 15 in v naslednjih 53 minutah dosegel višino približno 5000 kilometrov (to je približno desetkrat višje od položaja Mednarodne vesoljske postaje) ter nato padel v Japonsko morje približno 1000 kilometrov od kraja, od koder so ga izstrelili, se je prijateljsko prepričevanje o tem, da se morajo močnega orožja bati samo Američani, spremenilo v geopolitični cinizem. Kajti vse omenjene številke dokazujejo, da bi raketa, izstreljena pod manjšim kotom, lahko poletela dlje od 13.000 kilometrov, kar dejansko pomeni, da bi Severna Koreja lahko dosegla velik del sveta.

Odziv prebivalcev Pjongjanga na novico o uspešni izstrelitvi rakete. Foto: Kim Won-Jin/AFP

»Poskrbeli bomo za to,« je izjavil ameriški predsednik Donald Trump, takoj ko so mu sporočili, da je raketa v zraku. »To bomo uredili.« Toda kako? Medtem ko so bili vsi na izrednih sestankih, južnokorejska in japonska vlada že od zore, varnostni svet OZN pa popoldne, so iz vseh središč za spremljanje in analizo severnokorejskih vojaških zmogljivosti prišle samo potrditve. Da, napovedovalka Ri Čun Hi, znamenita »teta v rožnati obleki«, je tudi tokrat izgovorila neizpodbitna dejstva. »Največji medcelinski balistični projektil,« je brala na vseh televizijskih zaslonih po državi, »lahko ponese superveliko in težko jedrsko konico ter lahko doseže celotno kopno ZDA!«

Uresničitev velikega zgodovinskega cilja

Nato je z nezgrešljivo igralsko dikcijo povzdignila glas v patetičen forte: »Kim Džong Un je ponosno izjavil, da smo zdaj končno uresničili veliki zgodovinski cilj ter dokončno postali jedrska sila in pridobili raketno moč.«

Samo dan pred tem je južnokorejski obrambni minister Čo Mjung Gjon pred novinarji izjavil, da bi Pjongjang že prihodnje leto lahko objavil, da je dokončal program razvoja jedrskega orožja. »Ne moremo izključiti te možnosti,« je povedal, »saj proces poteka hitreje, kakor smo pričakovali.«

Precej hitreje, se je pokazalo nekaj ur zatem. V Severni Koreji, bi rekel Trump, ne marajo »fake news«. Ko teta Ri pove, da gre jedrska konica na medcelinski projektil, ji je treba verjeti.

Hvasong 15, izstreljen včeraj proti Japonski, ni padel samo v središče njenega ekskluzivnega gospodarskega območja, in to le 250 kilometrov od severnega dela otoka Honšu. Zaril se je v srce nemirnega dogajanja v svetu, sredi katerega vse pogosteje ugibajo, kdo bi koga porazil, če bi se začel vojaški spopad, denimo med Natom in Rusijo ali ZDA in Kitajsko. In kakor da ni nikjer več tistega pomirjujočega razmišljanja, da ne more biti vojne med državama, v katerih ljudje jedo v McDonald'su in pijejo kokakolo, se geopolitična tehtnica nenehno trese na nekaj točkah in vse težje si je predstavljati, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se izognili katastrofi.

Bodalo in balon iluzorne stabilnosti

Ob tako slabem stanju globalnega miru bi severnokorejski projektil res lahko postal bodalo, ki bi kadarkoli lahko prebodlo balon iluzorne stabilnosti. »Če bomo morali iti v vojno, da to ustavimo, bomo to tudi storili,« je v torek izjavil republikanski senator Lindsey Graham. »Bližamo se vojni, če se ne bo nič spremenilo.« Nato pa je hvasong 15 potrdil, da se ni nič spremenilo v 74 dneh, kolikor je trajal premor od prejšnjega severnokorejskega raketnega ali jedrskega poskusa.

Nekateri analitiki so po svoje in zelo različno pojasnjevali nenavadno tišino. Nekateri so zatrdili, da vojska pomaga pri kmetijskih opravilih, drugi so bili prepričani, da so trenutno slabe vremenske razmere, in tretji, denimo namestnik ruskega zunanjega ministra Igor Morgulov, da gre za enostransko »zamrznitev« jedrskega in raketnega programa, ki jo je treba razumeti kot poziv k ustavitvi skupnih ameriško-južnokorejskih vojaških vaj. Toda Kimova skupina je medtem pravzaprav pripravljala tehnološki preboj na višjo raven.

Severnokorejska poročila. Foto: Yeon-Je Jung/AFP

Tudi če raketni in jedrski program Severne Koreje obstaja prav zaradi vseh dejavnikov nestabilnosti tamkajšnjega režima, današnji raketni poskus pravzaprav ni povezan z ničimer, niti z manevri Vigilant Ace, ki jih bo od 4. do 8. decembra izvedlo nekaj tisoč ameriških in južnokorejskih vojakov skupaj z 230 vojaškimi letali, med katerimi bo šest lovskih letal F-22 raptor, ki so jih pred kratkim dostavili južnokorejski vojski. Pjongjang dosledno in nezadržno izvaja načrt, o katerem smo lahko prepričani, da je Kimov osebni načrt, s katerim bi radi predvsem tako okrepili vojaško moč, da morebiten spopad z ZDA ne bi bil hiter samomor.

Severna Koreja je čedalje bližje takšnemu orožju, s katerim bi preživela ameriški napad, in čeprav je težko govoriti o tem, da bi se spopad končal kakorkoli drugače kakor z uničenjem te države, tudi najmočnejša vojaška sila na svetu ne sme več pričakovati, da bi se to zgodilo brez lastnih žrtev.

Vse manj možnosti za mirno rešitev

»Upam, da bodo vse vpletene strani pomagale spodbujati dialog, da bi rešili to težavo,« je komentiral tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang in poudaril, da njegovo vlado »resno skrbi« trenutno dogajanje. Peking je zlasti zaskrbljen, ker se je posebni odposlanec predsednika Xi Jinpinga ravno pred tednom dni vrnil iz Pjongjanga, kjer očitno ni opravil svoje naloge. Zmogljivi projektil predvsem pomeni nove izzive v odnosih med Kitajsko in ZDA, pri čemer je vse manj možnosti, da bi jih mirno rešili.

Trump lahko zdaj ugotovi, da Peking »ni naredil ničesar« za ustavitev neubogljivega soseda. Če sodimo po njegovem dosedanjem vedenju, je ameriški predsednik za to že določil ceno, ki jo bo treba plačati, in jo bo sporočil svojemu kitajskemu prijatelju. Toliko o tem, da so samo ZDA ogrožene zaradi severnokorejskega jedrskega orožja. Ogrožen je ves svet, in to resno.