Tiskane izdaje
New York – Ameriška davčna reforma je dolgo pričakovan rez v nabuhlo zakonodajo, ki so ga republikanci napovedovali leta. Toda v četrtek predstavljeni paket ni prinesel le običajnega ideološkega razkola med konservativci in liberalci, tudi z desnice prihajajo kritike o skrpanosti.
Številne zamisli v republikanskem predlogu sta v preteklosti podpirali obe kongresni stranki. To velja za znižanje davčne stopnje za podjetja, poenostavitev osebnih davkov, odpravo davčnih olajšav, ki so v bistvu prikrite subvencije posameznim panogam, ali za olajšanje davčnega bremena srednjemu razredu. Ključno vprašanje je, kako uravnotežiti davke in porabo ter hkrati spodbuditi gospodarsko rast. Ameriška desnica je v prvih vrstah boja za ekonomiko ponudbe, mišljenja, da znižanje davkov in klestenje predpisov spodbudi gospodarsko rast, ki koristi celotni družbi, hkrati naj bi znižanje davkov za najpremožnejše te spodbudilo k novim vlaganjem, kar naj bi koristilo tudi tistim z nižjimi zaslužki, čemur pravijo ekonomija prenicanja.
To je bil temeljni kamen reaganomike, ekonomske politike 40. ameriškega predsednika, ki je v zadnjih desetletjih postal apostol desnice, njegova politika pa konservativna ekonomska biblija. »Zdi se mi, da smo odigrali prvenstvo davčne reforme in zmagovalci so navadni Američani,« je Kevin Brady, predsednik poslanskega odbora za davke, v četrtek znova citiral znamenite besede Ronalda Reagana, ko je v osemdesetih več kot za polovico zmanjšal najvišjo davčno stopnjo za najpremožnejše.
Ekonomisti se ne strinjajo o posledicah reaganomike, kritiki poudarjajo, da se je takrat začelo obdobje, ko so se dohodki enega odstotka skoraj podvojili, medtem ko so prihodki vseh preostalih komaj kaj rasli, za najrevnejšo petino prebivalcev pa so se celo znižali. To bi lahko pojasnili s tem, da je Reagan zasejal seme dohodkovne neenakosti in nezadovoljstva, ki pretresa ZDA.
Predsednik poslanskega odbora za davke Kevin Brady. Foto: AFP
Varčevalni zasuk
Odgovor Paula Ryana, predsednika spodnjega doma kongresa in glavnega snovalca novega predloga, je novo nižanje davkov. Predlog je nastajal za tesno zaprtimi vrati republikanske stranke, skozi zakonodajne postopke pa ga skušajo potisniti kar se da hitro, morda celo do božiča, saj je jasno, da bo vsak dodaten dan javne razprave otežil možnosti za sprejetje. Ne samo zaradi zdaj običajnega političnega razkola med strankami, nože je nabrusila tudi mogočna lobistična mašinerija, ki se bo odločno borila za ohranitev davčnih privilegijev posameznih skupin.
Avtorji zakona so poskusili uravnotežiti nižje davke z ukinjanjem določenih davčnih olajšav, kljub temu pa naj bi po prvih ocenah reforma v predlagani obliki javni dolg (ta trenutno znaša dobrih 20.000 milijard dolarjev) v desetih letih povečala za dodatnih 1510 milijard dolarjev. Reaganomika je skoraj potrojila državni dolg.
Desnica je v času predsednika Baracka Obame vpila o grožnji obstoju države, ko je ta po veliki finančni krizi reševal gospodarstvo s pol manjšo državno spodbudo, kot naj bi znašal davčni primanjkljaj predlagane reforme. Delo v kongresu so leta dušili z zahtevami po novih varčevalnih ukrepih, ob prevzemu oblasti pa so izvedli salto mortale in pozabili na »najbolj resno dolgoročno težavo ZDA«.
»Državni dolg je krasna tema, ko vlado vodijo demokrati. Zdaj, ko imamo večino v obeh domovih kongresa in Belo hišo, je nekoliko drugače,« je prostodušno dejal Mark Walker, republikanski poslanec iz Severne Karoline. Kritiki davčnega predloga na levici so zatrdili, da bodo višanje dolga, ki bi ga sami povzročili, nato uporabili kot izgovor, da je treba varčevalno znižati napovedana vlaganja v infrastrukturo ter oklestiti socialne programe, kot so državne pokojnine ter zdravstveno zavarovanje revnih in starejših.
Glavnega snovalec novega predloga Paul Ryan in ameriški predsednik Donald Trump. Foto: Reuters
Kaviar in drobtine
Vsebina predloga se bo v prihodnjih dneh zagotovo precej spreminjala, v osnovi pa ponuja znižanje davkov za podjetja s sedanjih 35 na 20 odstotkov, kar naj bi ameriško davčno okolje naredilo bolj primerljivo z drugimi razvitimi državami. Skupaj z nižjimi davki na zaslužke v tujini naj bi preprečili selitev podjetij v tujino, predvsem s tako imenovanim davčnim zasukom, ko se prihodki ameriških podjetij stekajo v manjše podjetje v državi z nizkimi davki ali pa se podjetji združita in manjše postane navidezen sedež združene družbe.
Največ kritik je usmerjenih v določbe o osebnem obdavčenju. Davčni jastrebi v konservativnem Wall Street Journalu menijo, da je predlog žrtev »razrednih bojevnikov« demokratske stranke in namesto reform prinaša novo prerazporejanje dohodkov ter premalo znižuje davčne stopnje za premožne. Liberalni New York Times je zatrdil, da gre za »darilo korporacijam, Wall Streetu in bogatim družinam«, medtem ko so srednjemu razredu »vrgli nekaj oreščkov«, na daljši rok pa bo morda celo plačeval višje davke.
Newyorški politik Al Smith, ki se je na začetku 20. stoletja iz neizobraženega fanta z ulice povzpel do predsedniškega kandidata, je rad govoril, da bo vedno nekdo ogoljufan, vprašanje je, kdo. Republikanci so se reforme, ki naj bi poenostavila davčno zakonodajo, lotili s 360 strani dolgim predlogom, natrpanim z zapletenimi računovodskimi izpeljavami.
Prve analize kažejo, da je to precej cinično politično računovodstvo, saj so spremembe uravnane tako, da bodo denimo ukinjene davčne olajšave izrazito prizadele države, v katerih ima večino demokratska stranka. »Kljub zapletenosti predloga je njegova osnovna resnica preprosta – donaldi trumpi tega sveta bodo dobili kaviar, običajni ljudje drobtine, bodoči davkoplačevalci pa bodo potegnili kratko,« je prepričan John Cassidy iz (liberalnega) časnika Newyorker.
