Tiskane izdaje
Erbil - Prestolnica morebitne nove države - za zdaj še iraškega Kurdistana - je odeta v nacionalistične in državotvorne barve. Povsod vihrajo kurdistanske zastave. Iz avtomobilov in zvočnikov na javnih mestih¬ odmevajo patriotske pesmi, ki slavijo vojaške uspehe pešmerg, »tistih, ki zrejo smrti v oči«.
Upati je, da v prihodnjih dneh, tednih in mesecih pripadniki oboroženih sil kurdske regionalne vlade ne bodo imeli veliko dela, toda varnostne razmere na severu Iraka, kjer še vedno poteka velika lokalna, regionalna in globalna vojaška operacija proti samooklicani Islamski državi, se že zaostrujejo.
Turška vojska na meji z iraškim Kurdistanom izvaja vojaške vaje. V Iranu - posebej na območjih s kurdskim prebivalstvom - so prižgani vsi mogoči alarmi. Vedno bolj »artikulirane« grožnje prihajajo tudi iz Bagdada - iraške oblasti so se po petkovi parlamentarni prepovedi kurdskega referenduma očitno umaknile iz pogajalskega procesa s kurdsko regionalno vlado (KRG) in ji zdaj grozijo z uporabo vojaške sile.
Mednarodna skupnost še naprej silovito pritiska na predsednika iraškega Kurdistana Masuda Barzanija, a ta se je očitno odločil, da bi odpoved - ali prestavitev - referenduma zanj bila večje politično in ekonomsko tveganje od vztrajanja pri izvedbi referenduma, ki je napovedan za ponedeljek.
Podporniki referenduma o neodvisnosti iraškega Kurdistana. Foto: AFP
Kurdska neenotnost
Da bo referendum izpeljan, je Barzani danes odločno potrdil tudi v Sulejmaniji, drugem največjem mestu v iraškem Kurdistanu, kjer je vpliv KRG zelo majhen in kjer ima vzvode v rokah druga politična in, predvsem, družinska »opcija«. Ta skupaj s stranko Sprememba (Goran) ne nasprotuje neodvisnosti, pač pa le »slabemu tajmingu«. Predvsem pa Baraznijevemu totalitarnemu in nepotističnemu načinu vodenja, s katerim je njegova družina iraški Kurdistan, ki je zaradi sorazmerno nizkih cen nafte že nekaj let v globoki ekonomski depresiji, dobesedno - privatizirala. Dejstvo, da je Barzani zaradi »izrednih razmer« oziroma boja z Islamsko državo sam sebi podaljšal mandat in da je kurdistanski parlament po dveh letih mirovanja šele prejšnji petek ponovno odprl svoja zapahnjena vrata, jasno govori o eroziji demokracije v avtonomni iraški regiji, ki bi rada postala samostojna država.
»Kurdska regionalna vlada je že dve leti zamrznjena in sedanji predsednik se ni umaknil iz pisarne, čeprav bi se moral. Vedeti morate, da je referendum povezan tudi s politično krizo. Predsednik Masud Barzani je zaradi tega in zaradi gospodarske krize izgubil kar nekaj kredibilnosti,« je povedal bližnjevzhodni analitik Zejnap Kaja.
»Pred referendumom imam kar nekaj dvomov ... Ne razumite me narobe. Želim si, da bi Kurdi nekoč imeli državo. Toda zdaj ni pravi trenutek. Iraška vojska in pešmerge se borijo proti Islamski državi. V Siriji je vojna. Moji sorodniki, ki delajo za KRG, že več mesecev niso dobili plače. Ni denarja. Bankrotirali smo. Zdaj ne smemo ostati sami. Morda čez leto ali dve,« je tiho, da ga mimoidoči ne bi slišali, v svoji trgovini s tekstilom na velikem bazarju v starem mestnem jedru dejal 28-letni Sirvan. »Meni gre kar dobro. Zadnji dve leti ljudje kupujejo samo še na tržnicah, kjer je vse poceni. Redkokdo si lahko še privošči drage obleke, zato kupujejo tiste, ki jih mi naročimo iz Azije in Turčije. Upam, da se posli ne bodo ustavili,« je nadaljeval Sirvan.
Večina vprašanih se ni hotela pogovarjati o referendumu v prisotnosti množice ljudi. Ne le zato, ker je med prodajalci veliko Arabcev iz drugih predelov Iraka, ki seveda nasprotujejo razpadu svoje države. Zato, ker imajo stene ušesa tudi v iraškem Kurdistanu, »srcu bližnjevzhodne demokracije«.
Kurdi želijo svojo lastno državo. Foto: AFP
Nacionalistična ikonografija
Kljub skoraj nevzdržni vročini je bilo v prašnem središču starega mestnega jedra v Erbilu danes polno ljudi. Pri kičastem vodnjaku na glavnem mestnem trgu so v narodne noše oblečeni »mladinci« plesali po taktih patriotskih poskočnic. Berači so mimoidoče prosili vbogajme. Arabski dečki so ponujali čiščenje čevljev. Smrdelo je po zažganem mesu in nafti. Ljudje so se v pražnjih oblačilih fotografirali pred mestnim obzidjem, ki je okrašeno z ogromnimi kurdistanskimi zastavami. Te sicer »krasijo« praktično vsak kotiček mesta, ki se je v času visokih cen nafte - te so se »pokrivale« z intenzivnostjo (ne le) državljanske vojne - iz kaotične ogromne vasi razvilo v dostojno bližnjevzhodno urbano središče.
Erbil je danes poln nasedlih investicij in »belih slonov«, a to ni kaj dosti vplivalo na nacionalno samozavest iraških Kurdov. Gotovo pa bi na to vplivali morebitna odpoved referenduma in preložitev neodvisnosti v »nedogled«, ki jo od kurdskih regionalnih oblasti zahteva praktično celotna mednarodna skupnost.
