Tiskane izdaje
Oksimoron bi bil težko bolj - oksimoronski. O uvedbi diktatur se po navadi ne glasuje; še najmanj na referendumu. Diktature se uvaja z državnimi in vojaškimi udari, nasilnimi prevzemi oblasti, razgradnjo političnih in državnih institucij, celostnim ustrahovanjem prebivalstva ter ideološko uravnilovko.
Toda 58 milijonov turških volivcev in volivk bo v nedeljo glasovalo prav o tem - o uradni uvedbi diktature, ki se ji v puhlem jeziku politične korektnosti reče predsedniški sistem.
Uvedba enosmernega, avtoritarnega predsedniškega režima, za katerega bodo morali turški volivci z obkrožitvijo glasu »za« podpreti ustavne spremembe, je že nekaj let politična in osebna obsesija človeka, ki Turčijo v resnici vodi že šestnajst let. Recep Tayyip Erdoğan, nekdanji župan Istanbula, je kot dolgoletni predsednik vlade Turčijo ekonomsko, družbeno, državno in (geo)strateško postavil na noge in več deset milijonov ljudi, ki mu bodo večno hvaležni (jedro njegovih volivcev), s pomočjo svoje Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) potegnil iz revščine. Moč si je pridobil z dejanji, ne z ideologijo. Toda v značilni pijanosti se je okužil z božjim sindromom in - namesto na pota demokratizacije države - (s)krenil na pota uresničevanja osebnih iracionalnih ambicij.
Te so po ponovnem izbruhu vojne s Kurdsko delavsko stranko (PKK) na jugovzhodu države in po lanskem neuspelem poskusu vojaškega državnega udara, ki so mu sledile skoraj stalinistične čistke (in vzdušje v državi), dobile močan pospešek. Pospešek, ki v Turčiji s polno hitrostjo razgrajuje demokratične institucije in ostanke republike. To je leta 1922 po propadu Otomanskega cesarstva ustanovil Kemal paša Atatürk.
V nedeljo bodo turški volivci in volivke glasovali tudi o tem, ali bo republika dočakala svoj stoti rojstni dan.
