Reinkarnacija prikritega zla

Na Filipinih so nasprotniki predsednika Rodriga Duterteja­ sprejeli nov način pozdravljanja­ kot znamenje nasprotovanja njegovemu načinu vladanja. Tri prste desne roke, dvignjene­ v zrak, so pravzaprav vzeli­ iz filma Igre lakote (Hunger ­Games), ključno pa je, da se ti prsti razlikujejo od Dutertejeve pesti, dvignjene malo nad ravnjo oči, pri čemer so njegovi nasprotniki zatrdili, da je to prirejena gesta iz časov Adolfa Hitlerja.

Člani parlamenta iz opozicijskih strank so z drugimi pripadniki koalicije proti Duterteju ta teden predstavili javnosti svoj novi pozdrav, hkrati pa opozorili, da se utegne avtokratska vladavina spremeniti v pravo diktaturo.

Tako so se Filipinci pridružili azijskim narodom, katerih pripadniki na eni strani oživljajo Hitlerjev lik, na drugi strani pa vse bolj narašča odpor proti takšni prikriti reinkarnaciji zla. V družbah se skorajda kot modni trend pojavljajo različni nacistični simboli in ta trend so poimenovali »nazi-chic«,­ sklicevanje na zločinskega nemškega diktatorja, je mogoče čedalje pogosteje slišati tudi iz ust uglednih politikov.

Dutertejeva grožnja sinu

V četrtek se je na ulicah filipinskega glavnega mesta Manila zbralo na tisoče demonstrantov. Ti so izredno stanje, ki ga je leta 1972 uvedel pokojni diktator Ferdinand Marcos, primerjali s sedanjim stanjem v državi, v kateri Duterte še naprej brutalno obračunava z mamilarsko mafijo in vsemi, ki so kakorkoli povezani z njo. V 15 mesecih, odkar je prevzel predsedniško funkcijo, je policija brez preiskave in sojenja ubila več kot 3800 ljudi, več kot 3000 je bilo ubitih v nepojasnjenih okoliščinah.

V sredo je Duterte zagrozil, da bo ubil tudi lastnega sina Paola, če se bo pokazalo, da je povezan s kitajskim mamilarskim kartelom, ki je poskusil maja uvoziti iz Kitajske za 125 milijonov dolarjev metamfetaminov. »Moj ukaz je, naj te ubijejo, če te zalotijo [pri teh poslih], jaz pa bom osebno zaščitil policiste, ki bodo to storili,« je zagrozil svojemu najstarejšemu sinu, proti kateremu je zahteval uvedbo preiskave senator Antonio Trillanes IV., eden od najglasnejših nasprotnikov filipinskega predsednika.

Pred natanko letom se je Duterte primerjal z nemškim diktatorjem, ko je v govoru v mestu Davao izjavil, da bo »z veseljem pobil tri milijone narkomanov [na Filipinih], točno tako, kot je Hitler pobil tri milijone Židov. Če je Nemčija imela Hitlerja, bodo Filipini imeli …«, in ob tem s prstom pokazal nase.

Čeprav so se mnogi po svetu zgražali nad takšnimi izjavami, se je pravzaprav v minulem letu bolj kot Duterte spremenil preostali svet. Po vsem tem so celo mnogi drugi postavili Hitlerja za merilo politične odločnosti pri reševanju lastnih problemov. Čeprav med številnimi Filipinci vse bolj narašča ogorčenje zaradi avtokratske vladavine demokratično izvoljenega predsednika države, Duterte z grobostjo danes ne izstopa več tako kot takrat, ko je prišel na oblast. Tudi drugi so namreč ­zazveneli tako kot on.

»Hitler ni bil dober človek«

Ko je, na primer, japonski namestnik premiera in minister za finance Taro Aso prejšnji mesec pred zakonodajalci izjavil, da »Hitler, ki je pobil na milijone ljudi, ni bil dober človek, tudi če je imel prave motive«, je hotel povedati, da je treba politike soditi po rezultatih, ne po motivih. Opozicijska Demokratska stranka se je takoj oglasila z vprašanjem, ali je minister sploh primeren za opravljanje teh dveh pomembnih dolžnosti. Čeprav se je Aso opravičil s trditvami, da je Hitlerjev veliki nasprotnik, mu je to malokdo verjel, glede na to, da je že pred štirimi leti izjavil, da bi se lahko njegova država v zvezi z revizijo pacifistične ustave zgledovala po nemških nacistih, ki so »neopazno« spremenili weimarsko ustavo.

»Zakaj se ne bi naučili te tehnike,« se je vprašal in dodal, da ni ­naklonjen ničemur, kar je povezano z nacizmom. Kljub prizadevanjem, da bi se ogradila od neposrednega povezovanja z nekdanjo zaveznico iz druge svetovne vojne, je vlada premiera Šinza Abeja spomladi odobrila uporabo Hitlerjevega dela Mein Kampf (Moj boj) kot učbenika, ki naj bi pomagal učencem, da bi lažje razumeli zgodovino 20. stoletja.

Vsi so enako nevarni

Tudi v drugih azijskih državah, kot sta na primer Indija ali Nepal, je Mein Kampf na policah knjigarn skupaj z deli Nelsona Mandele, Abrahama Lincolna ali Aung San Su Či. Na indijski spletni strani Amazona velja ta knjiga v zadnjih nekaj letih za eno največjih uspešnic. Ko mlade bralce vprašajo, zakaj se jim zdi ta knjiga tako privlačna, njihova pojasnila v glavnem niso povezana z drugo svetovno vojno in holokavstom. Hitler je postal sinonim za strogega in odločnega voditelja. Ali kot je pojasnil prodajalec v eni od knjigarn v New Delhiju: »Bil je Hindujec, vegetarijanec, ki je uporabljal svastiko kot simbol za srečo – bil je eden od nas.«

S povečevanjem časovne distance med mučno preteklostjo in negotovo sedanjostjo, pa tudi s krepitvijo skrajne desnice v številnih azijskih državah, je Hitler vse bolj prisoten kot simbol težnje posameznih voditeljev, da bi svoj narod »znova naredili velik«. Seveda ima vsak od njih tudi novo tarčo, s katero bi obračunal, kot je to počel nacistični diktator: indijski desničarji z muslimani, japonski desničarji z vsemi, ki zapirajo pot vzhajajočemu soncu, filipinski desničarji z zasvojenci. Vsi so enako nevarni. Prav zaradi tega, ker v imenu »pravih motivov« čedalje manj izbirajo sredstva.