Tiskane izdaje
New York – Zunanja politika ZDA je zadnjih nekaj mesecev nenehen spopad med Belo hišo in kongresom. Prva poskuša na vse načine obiti republikansko večino v obeh domovih parlamenta, drugi serijsko zavrača pobude predsednika Baracka Obame in pripravlja simbolične proteste. Lani se je začelo s podnebno pobudo predsednika, te dni se desnica spet vrača k njenem rušenju.
Po poročanju časnika Politico republikansko vodstvo kongresa načrtuje obsežno ofenzivo, s katero naj bi spodkopali prizadevanje Obame za sklenitev mednarodnega sporazuma o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. O njem bodo mednarodna skupnost razpravljala na decembrski okoljski konferenci v Parizu, ameriški predsednik, ki že več kot leto dni plete soglasje največjih onesnaževalcev, pa bi z njim utrdil svojo okoljsko zapuščino.
Ameriška ustava določa, da mora vse pravno zavezujoče meddržavne pogodbe potrditi dve tretjini vseh članov senata, zato Bela hiša pri podnebnih pogajanjih kuje nekakšen hibridni dokument, ki naj bi temeljil na konvenciji za preprečevanje podnebnih sprememb iz 1992, nadgrajeni z novimi prostovoljnimi zavezami držav o zmanjševanju toplogrednih izpustov. Takšna oblika naj ne bi potrebovala nove potrditve v senatu, Obama pa jo doma že uresničuje z novimi strogimi pravili o izpustih iz termoelektrarn in avtomobilov.
Opozorila v tujino
Desnica ni sedela križem rok, ampak je mesece tako doma kot v tujini sejala dvom o okoljski politiki predsednika, preprečevala sprejem okoljske zakonodaje v kongresu ter opozarjala na po njenem nelegalno prizadevanje izvršne oblasti, da sprejme mednarodne dogovore mimo senata. Vodja republikanske večine v zgornjem domu kongresa Mitch McConnell je spomladi tuje voditelje opozoril, naj bodo »previdni pred sklepanjem zavezujočih, a neuresničljivih dogovorov« z Obamo, saj se »dve tretjini ameriške oblasti« – kongres in vrhovno sodišče – nista podpisali pod predsednikove načrte.
Čeprav republikanci načeloma ne morejo neposredno poseči v pariška podnebna pogajanja, domača strategija Bele hiše pa skoraj izključno temelji na ukrepih izvršne oblasti (predvsem ameriške okoljske agencije EPA), ki ne potrebujejo odobritve kongresa, lahko njihov upor izjemno upočasni uresničevanje okoljskih načrtov vlade v Washingtonu. To pa bi precej olajšalo delo morebitnemu republikanskemu nasledniku v Ovalni pisarni, ki bi po volitvah prihodnje leto lahko razgradil že sprejeto politiko.
Republikanski svetovalci se hkrati posvetujejo s pravnimi strokovnjaki, ali lahko zahtevajo senatno potrditev za morebiten mednarodni dogovor. Skušajo se opreti na posledice za domačo politiko, tudi če se dogovor uradno ne imenuje pogodba, saj naj bi bilo to dovolj, da bi lahko zahtevali širše odločanje. Pri čemer je jasno, da bo kakršenkoli dokument iz Pariza v senatu vnaprej obsojen na propad. »V življenju je malo gotovih stvari, toda to je ena od njih,« je za Politico zagotovil eden od neimenovanih energetskih lobistov na desnici.
Pletenje podpore
Bela hiša je lani sklenila zgodovinski okoljski dogovor s Kitajsko, januarja letos so bili podnebni ukrepi ena od pomembnih tem na srečanju Obame z indijskim premierjem Narendro Modijem. Ameriški predsednik je zagotovil, da je svet na poti k uspešni podnebni konferenci. »Ko bom končal, se bomo še vedno soočali s hudimi težavami, toda dosegli bomo dovolj napredka, da bosta naslednji predsednik in naslednja generacija lahko gradili na teh temeljih,« je napovedal.
Republikanci skušajo temelje razmajati, še preden bi posegli v interese (energetske) industrije. Stranka je za vodjo senatnega odbora za okolje imenovala senatorja Jima Inhofeja, ki svoje razumevanje sveta utemeljuje na citatih iz Svetega pisma in je opozorila o podnebnih spremembah označil za eno največjih znanstvenih zarot. Hkrati Neil Chatterjee, eden najbolj v vplivnih pomočnikov prvega senatorja McConnella, spodbuja države, ki dvomijo o iskrenosti ameriških zavez, naj ostanejo skeptične.
Mednarodna diplomacija za zdaj ni prisluhnila republikanskim grožnjam, saj se pogajanja pred Parizom nemoteno nadaljujejo. Toda kongres ima možnost, da blokira obljubo Bele hiše o treh milijardah dolarjev ameriškega prispevka v Zeleni podnebni sklad. Ta naj bi pomagal revnim državam pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb, nerazviti pa so že dali vedeti, da bo njihova voljnost v Parizu sorazmerna s prispevki bogatega Zahoda v sklad.
Okoljski strokovnjaki se lahko tolažijo z dosedanjo zunanjepolitično bilanco Obame, saj je kljub nasprotovanju desnice otoplil stike s Kubo, sprejel podnebni dogovor s Kitajsko, ogrožen ni več niti sporazum o omejevanju iranskega jedrskega programa. Pri čemer se pri podnebnih temah ne bo soočal še z dvomljivci iz lastne stranke, kot se je pri sklepanju dogovora s Teheranom.
