Tiskane izdaje
»A sem vam rekel?!« se je severnokorejski vodja Kim Džong Un verjetno odzval na prvi govor ameriškega predsednika Donalda Trumpa v OZN. Pri tem se je zagotovo smejal, pravzaprav krohotal, saj je Trump rekel ravno to, kar je Kim hotel slišati: grozil je s popolnim uničenjem in tako zagotovo razdelil vzhodno Azijo, morda tudi zahodni svet.
Zlohotno poigravanje ameriškega predsednika z nepredsedniškimi besedami je prepričljivo potrdilo to, kar se severnokorejski otroci učijo v šoli – da so ZDA sovražnik, pa tudi to, kar je treba zdaj pojasniti 25-milijonskemu ljudstvu: da bo stradalo zaradi atomskih bomb in balističnih projektilov, zaradi katerih jim Amerika vsiljuje čedalje ostrejše sankcije, in da mora biti zato nenehno pripravljeno na vojno.
Predvsem pa Trumpova grožnja dokazuje, da je Severna Koreja pod Kimovim vodstvom pravzaprav globalno vplivna: uspelo ji je pripraviti sedanjega ameriškega predsednika do tega, da je začel govoriti z njenim jezikom, ki ga pred tem ni uporabljal noben njegov predhodnik. Tako se Pjongjang in Washington po svoje že pogovarjata. Resda ne tako, kakor bi si želele druge države, prestrašene zaradi morebitnih posledic uničujočih besed, ampak tako, kakor govorijo v kavbojskih filmih: »I'll shoot you!« (»Streljal bom na tvoj Guam!«), »I'll kill you first!« (»Popolnoma te bom uničil!«).
Zaradi govora ameriškega predsednika sta najprej onemeli Južna Koreja in Japonska. Zdelo se je, da ju je grožnja z uničenjem države v njuni neposredni soseščini prestrašila bolj od vseh dosedanjih provokacij Pjongjanga, med drugim tudi bolj od dveh projektilov, ki sta preletela japonski otok Hokaido. Na prvo vprašanje − ali Trump misli resno? − nihče ne more prepričljivo odgovoriti. Toda tako Južni Korejci kot Japonci dobro vedo, da takšen govor priliva olje na ogenj in da lahko kmalu pričakujejo odziv Severne Koreje.
Posledice
»Govor je jasno pokazal, kako resno gledajo ZDA na severnokorejski jedrski program, če upoštevamo, da je predsednik [Trump] posvetil nenavadno veliko časa razpravi o tem vprašanju,« je zapisano v poročilu Modre hiše, predsedniške palače v Seulu.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Tudi Japonska je morala najprej premisliti, kaj vsaka Trumpova beseda pomeni za regijo, nato pa je glavni sekretar vlade Jošihide Suga povedal novinarjem, da Tokio »zelo ceni, da se je predsednik Trump drugače lotil politike do Severne Koreje in denuklearizacije te države ter pozval pomembne člane mednarodne skupnosti, med drugim Kitajsko in Rusijo, k sodelovanju pri povečanju pritiska na Pjongjang«. Japonskemu političnemu vodstvu je bilo seveda všeč, da je Trump omenil tudi mlado Japonko, ki so jo severnokorejske tajne službe ugrabile leta 1977, saj se s tem ustvarja vtis, da je Japonska bila in ostaja žrtev nedokončanega spora na Korejskem polotoku.
Poleg tega je Pjongjang leta 2002 priznal, da so njegovi agenti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ugrabili 13 Japoncev ter jih prisilili, da so učili severnokorejske vohune japonščine in japonskih običajev. Od več sto ljudi, kolikor so jih po trditvah Tokia ugrabili, se jih je vrnilo samo pet.
Toda najbolj ogroženo se je zaradi hrupa Trumpovih vojaških bobnov počutila Kitajska. »Trumpovo trkanje po prsih ne bo nikomur pomagalo,« so zapisali v uvodniku največjega partijskega časopisa Renmin Ribao, »in bo samo spodbudilo Demokratično ljudsko republiko Korejo k še bolj tvegani politiki, saj gre za preživetje režima.«
Odziv Kitajske
Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Lu Kang je znova pozval vse strani, naj se umirijo in odločijo za »primernejše delovanje, ki bi pomagalo umiriti razmere«. Toda ko je Trump v govoru, ne da bi omenil konkretna imena, dovolj jasno povedal, da se mu zdi »nepojmljivo«, da »nekatere države ne samo da trgujejo z režimom, ki grozi svetu z jedrskim spopadom, ampak ga tudi oborožujejo, opremljajo in finančno podpirajo«, se je Kitajska počutila neprijetno izzvano. Vsi poskusi Pekinga, da bi prepričal Washington, da vedenje Kim Džong Una ni odvisno od Kitajske, so dokončno propadli.
Z barvitimi grožnjami obarvan govor Donalda Trumpa na govorniškem odru Združenih narodov je osupnil mnoge. Foto: Reuters
Kitajski politični analitiki se zavedajo, da se za Trumpovim nastopom skriva ameriška anksioznost, ki raste zaradi krepitve položaja Kitajske na vseh področjih, vendar zdaj poskušajo presoditi, kakšne so možnosti, da bi se izognili vojni v regiji. »Kako naj Kim [Džong Un] na podlagi vsega tega pričakuje karkoli drugega kot to, da se Američani ne bodo pomirili, dokler ne bodo strmoglavili njegovega režima, oziroma da bi odpoved jedrskemu orožju pomenila samomor?« je dejal Xie Yanmei iz družbe za finančne storitve in politične analize Gavekal Dragonomics.
Pjongjang se bo kmalu odzval na Trumpov govor. Severnokorejski veleposlanik v OZN je zapustil svoj naslanjač, še preden je ameriški predsednik začel govoriti, toda to ne pomeni, da si ni zapisal vseh njegovih besed in jih poslal vodji osebno. Kaj si bo Kim mislil o vsem skupaj, nihče ne more vedeti. Nekaj je gotovo: všeč mu je njegov novi vzdevek: »Rocket Man«. Toda ali se približuje samomoru, je vprašanje za milijon dolarjev oziroma, bolje rečeno, za milijon življenj, kolikor bi jih izginilo že v prvih dneh vojaškega spopada, s kakršnim je Trump zagrozil v New Yorku.
