Rusija le začetek Trumpove piruete

New York – Glasovanje o Siriji­ v varnostnem svetu je znova spravilo razmerja v mednarodni politiki­ v ustaljene tirnice. Osamljena Rusija še vedno brani sirski režim pred zahodno trojko na čelu z ZDA, Kitajska je v zameno za umirjene diplomatske odnose z Washingtonom modro stala ob strani. V Beli hiši pa so medtem očitno zamenjali predsednika.

Resolucija, s katero bi na predlog ZDA, Francije in Velike Britanije obsodili napad z bojnimi strupi v Siriji in zahtevali, naj vlada omogoči Damasku sodelovanje pri preiskavi, je dočakala osmi veto Moskve, ki še vedno za vsako ceno podpira sirskega predsednika Bašarja al Asada in trdi, da ni dokazov za obtožbe, da so bojni strup sarin odvrgla letala sirskega režima. Po trditvah ameriških obveščevalcev so med dodatnim pregledom zajetih komunikacij na območju Sirije našli posnetek, na katerem se sirski vojaški in kemični strokovnjaki pogovarjajo o pripravah na napad. Organizacija za prepoved kemičnega orožja (OPCW) je danes sporočila, da so po proučitvi dostopnih podatkov lahko potrdili kredibilnost trditev o napadu na sirsko mesto Han Šajhun.

Medtem ko je ameriška veleposlanica v Združenih narodih Nikki Haley obsodila ruski veto z besedami, da se z vsako odvrženo bombo sirskega režima na civiliste oddaljujejo od mednarodne skupnosti, je Donald Trump v Beli hiši gostil generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga in dejal, da je možno, da so sirske sile izpeljale napad z bojnimi strupi brez vedenja Rusije, toda »menim, da je to malo verjetno; rad bi mislil, da niso vedeli, a bi zagotovo lahko, bili so tam«. Po njegovih besedah so odnosi med državama na »najnižji ravni doslej«, podobno je zunanji minister Rex Tillerson v Moskvi poudaril, da dve največji jedrski sili ne bi smeli imeti takšnega odnosa.

Trump je danes na twitterju sicer poskusil vzbuditi nekaj optimizma z besedami, da se bo med ZDA in Rusijo vse uredilo, »v pravem času bodo vsi prišli k pameti in zavladal bo trajen mir«. Obeti, da bo nova ameriška vlada prinesla otoplitev med državama, se vsaj navzven spreminjajo v eno največjih ohladitev po koncu hladne vojne. Ameriška potrditev vstopa Črne gore v zvezo Nato, ki jo je pospremila trditev Bele hiše, da obstajajo verodostojna poročila o ruski vpletenosti v poskus jesenskega državnega udara v Podgorici, je le še zapletla razmere. Rusija je označila včlanitev za provokacijo, širitev Nata pa je že doslej poganjala agresivne poteze v ruskem geostrateškem šahiranju.

Pirat Bannon

Srečanje Stoltenberga in Trumpa je prineslo napoved slednjega, da je spremenil svoje stališče. »Dejal sem, da je Nato zastarel. Ni več zastarel,« je razglasil svoj novi pogled na vojaško zavezništvo, ki je bilo med predvolilno kampanjo pogosto tarča njegovih kritik. To je še en čudež njegovih slabih treh mesecev predsedovanja, saj naj bi organizacija v tem času kot odziv na njegove kritike postala veliko bolj učinkovita. Ne samo Sirija, Rusija in Nato, Trump je v seriji intervjujev praktično povsem obrnil svoja (zunanje)politična stališča.

Srečanje s kitajskim predsednikom je prineslo nenadno razumevanje za težave Pekinga s severnokorejskim režimom, prav tako Kitajska ne upravlja več deviznega tečaja in ne »posiljuje ZDA«. V kampanji je ves čas obljubljal, da ji bo že prvi dan v Beli hiši nalepil takšno oznako in sprejel protiukrepe. To bi zagotovo sprožilo kitajske protiukrepe in trgovinsko vojno z nepredvidljivimi posledicami. Novo ljubezen je našel tudi za ameriško izvozno banko, še avgusta »nepotrebno ustanovo«, ki z davkoplačevalskim denarjem spodbuja ameriški izvoz. »Pokazalo se je, da resnično pomaga veliko malim podjetjem,« po novem ugotavlja predsednik ZDA.

Premiki so po eni strani znak njegove pripravljenosti, da daje prednost dogovorom pred ideologijo in da naj bi bil »prožen, morda nenačelen, s praktičnim pristopom k vladanju«, kot je dejal David Gregory s CNN. Hkrati se potrjujejo ugibanja iz kampanje, da predsednik nima ravno širokega znanja o večini tem, s katerimi se sooča v Beli hiši, in oblikuje stališča sproti, v stiku s sogovorniki. Toda takšni zasuki so kljub temu osupnili večino analitikov, Kori Schake iz Hooverjevega inštituta na univerzi Stanford je opozorila, da »nedisciplina, ki je značilna za Trumpove odzive, lahko pripelje do čustvenih odzivov brez jasne strategije«, kar lahko zunanje sile izrabijo za vplivanje na (zunanjo) politiko ZDA.

Spremembe so zelo verjetno povezane s prerivanjem za moč in vpliv v Beli hiši, saj je vse bolj jasno, da krog nacionalističnega stratega Steva Bannona vse bolj izgublja tekmo z zmernejšimi »globalisti« na čelu s predsednikovim zetom Jaredom Kushnerjem in vodjo nacionalnega ekonomskega sveta Garyjem Cohnom. »Bannon je briljanten pirat z velikim vplivom. Toda Bela hiša je vendarle bolj podobna ameriški mornarici s korporacijsko strukturo in zelo težavna za pirate,« je dogajanje slikovito opisal nekdanji vodja republikanskih poslancev Newt Gingrich. Očrnjeni strateg tako vse bolj postaja glavni krivec za zelo težaven začetek Trumpovega predsedovanja.