Tiskane izdaje
Milo rečeno nenavadno je bilo videti, kako prijateljsko sta se sredi ameriške in britanske gonje proti Rusiji zaradi tako imenovane afere Skripal v torek popoldne v Ankari rokovala ruski predsednik Vladimir Putin in turški voditelj Recep Tayyip Erdoğan. Turčija je ob ZDA vendarle ena najmočnejših članic Nata.
Zelo povedno in celo »izzivalno« je moralo, vsaj za Zahod, EU in Nato, zveneti tudi to, da si je ruski predsednik Vladimir Putin komaj štirinajst dni po ponovni izvolitvi in ob vseh problemih, ki jih ima z Zahodom, za svoj prvi obisk v tujini izbral ravno Turčijo, in nič manj provokativno ni bilo, kako odprtih rok ga je v Ankari sprejel turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki se v primeru Skripal nikakor ni hotel »zgolj na podlagi domnev« pridružiti obtožbam in izganjanju diplomatov, za kar so se odločili ZDA, Nato in večina članic EU.
Turčija očitno ubira čedalje bolj svoja pota, med njo in Rusijo, na Zahodu bi bilo najbrž pravilneje reči med »diktatorjema« obeh držav, ki sta se še pred tremi leti (ob turški sestrelitvi ruskega lovca na turško-sirski meji) gledala čez puškine cevi, pa se očitno razvija interesno partnerstvo, ki je v popolnem nasprotju z vsem, kar si pod zavezništvom predstavljajo v EU in Natu.
Energetsko partnerstvo
Putin in Erdoğan sta to svoje novo partnerstvo po lanskem, za Zahod in Nato nič manj šokantnem podpisu sporazuma o turškem nakupu ruskih protiletalskih raketnih sistemov S-400 tokrat kronala s še eno strateško provokativno odločitvijo. S postavitvijo temeljnega kamna za začetek gradnje prve turške jedrske elektrarne, ki jo bo v članici Nata zgradil ruski jedrski velikan Rosatom. Stala bo v Akkuyu na jugu države ob sredozemski obali, investicija pa je ocenjena na 20 milijard dolarjev (približno 16,2 milijarde evrov).
Prvi ruski reaktor naj bi po napovedih Putina in Erdoğana zagnali leta 2023, ob stoletnici ustanovitve sodobne Turčije, vsi štirje jedrski reaktorji pa naj bi bili zgrajeni do leta 2026.
Rosatomova jedrska elektrarna bi po dograditvi pokrivala kar deset odstotkov vseh turških potreb po električni energiji, kar ob dejstvu, da Turčija v projektu nima svojih strokovnjakov in da nameravajo Rusi menda obdržati 51-odstotni delež, lahko pomeni kar precejšnjo energetsko odvisnost od Rusije. Toliko bolj, opozarjajo tuji (predvsem zahodni) analitiki, ker je Turčija že zdaj precej odvisna od ruske nafte, predvsem pa od ruskega plina in gradnje tako imenovanega »turškega toka«, s katerim bi Rusija rada oskrbovala tudi ves preostali jug Evrope.
Toda med Erdoğanom in Putinom, ki ga je turški predsednik ves čas obiska naslavljal z »dragi prijatelj«, to očitno ne bi smel biti problem. Predsednika sta se namreč soglasno izrekla za še veliko tesnejše gospodarsko in trgovinsko sodelovanje med državama (blagovna menjava je lani poskočila za 32 odstotkov na 22 milijard dolarjev, cilj pa je menda sto milijard), in tudi za še večji obisk ruskih turistov (lani več kot 4,7 milijona), ki so že do zdaj precej nadomestili izpad »zahodnih« gostov zaradi znanih turških avtoritarnih ukrepov in z njimi povezanih težav, ki jih ima predsednik Erdoğan z EU in Zahodom.
Sirija bo večji problem
V nasprotju z gospodarskim in vojaškim sodelovanjem, s katerim oba, tako Putin kot Erdoğan, predvsem dražita Zahod, da bi lažje izsilila vsak svoje koristi, bo sirska kriza, kar je bila v resnici pravi razlog za Putinov prihod v Ankaro, veliko večji problem. Erdoğan in Putin si namreč tu, predvsem ko gre za odnos do sirskega diktatorja Bašarja al Asada, marsikje stojita nasproti. Rusija ga podpira skupaj z Iranom, ki je tretji član tako imenovane lani v Astani ustanovljene »vzporedne skupine za končanje sirske državljanske vojne«, Erdoğanova Turčija, ki ima v Siriji seveda v prvi vrsti težave predvsem s sirskimi Kurdi, pa je na strani tako imenovanih upornikov proti režimu.
Razlike so se včeraj v Ankari jasno pokazale tudi po prihodu iranskega predsednika Hasana Rohanija in v njegovih pogovorih s Putinom in Erdoğanom. Turški predsednik se je kot gostitelj sicer trudil poudarjati, da vse tri države, zlasti po zbližanju med njim in Putinom, »intenzivno delajo predvsem na tem, da bi čim prej ustavile terorizem in medsebojne boje v Siriji«, toda očitno je bilo, da vse tri predsednike veliko bolj kot to zanimajo nekatere druge stvari. Rohanija ohranitev iranskih pozicij v Siriji in Putinova podpora pri obrambi v okviru sklenjenega jedrskega sporazuma 5+1, ki ga minira ameriški predsednik Donald Trump, Erdoğana sirski Kurdi, ruskega predsednika, ki je s prihodom v Ankaro ubil tri muhe na mah in zahodnim zaveznikom še za nekaj korakov izmaknil Natovo Turčijo, pa predvsem kontriranje ZDA in Zahodu, ki se z njim po vseh zaostritvah očitno nočejo več niti pogovarjati.
