Tiskane izdaje
Zakaj so sploh aretirali odvetnika Zhou Shifenga in Xie Yanga? Zakaj so aktivista Hu Shigenga obsodili na sedem let in pol zapora? Svet OZN za človekove pravice zdaj zahteva od Kitajske, naj takoj osvobodi vse tri in naj jim država izplača odškodnino za vse, kar so pretrpeli. Kitajska bi morala to storiti v šestih mesecih, zahtevajo v organu OZN.
Dokumenta sveta za človekove pravice še niso objavili, vendar je britanski časopis Guardian pridobil prvotno poročilo delovne skupine, ki jo je ustanovil organ OZN, da bi preiskal samovoljne aretacije. Pet strokovnjakov, ki sestavljajo delovno skupino, je podrobno proučilo te tri primere kršenja človekovih pravic na Kitajskem, ki je članica sveta za človekove pravice, nato so opozorili uradni Peking, da krši mednarodna pravila o pravicah vsakega posameznika do pravičnega sojenja.
Niso jim, denimo, dovolili najeti odvetnikov, za več mesecev so jih osamili, ne da bi njihove družine vedele, kaj se sploh dogaja z njimi, kazni pa so dvema od njih izrekli po komaj nekaj urah zasliševanja.
Štiridesetletnemu odvetniku Xie Yangu iz mesta Changsha še niso izrekli sodbe, maja pa so ga izpustili po plačilu varščine, toda njegova žena Chen Guiqiu trdi, da 12 agentov v civilnih oblekah noč in dan nadzira njihovo stavbo. Spremljajo ga, ko stopi na ulico, vsake štiri ure pa od njega zahtevajo, naj poroča, kje je bil in s kom se je pogovarjal. Obtožili so ga »prevratnega delovanja proti državni oblasti«, med številnimi občutljivimi primeri, ki jih je prevzela njegova odvetniška družba Weigang, pa je bil najbolj moteč tisti, v katerem je Xie zastopal družino človeka, na katerega je policist streljal in ga ubil.
Xie in Zhou sta samo dva odvetnika od več kakor 200, kolikor so jih aretirali med kampanjo zadušitve novega vala legalizma na Kitajskem. Kampanjo je partijski in državni vodja Xi Jinping začel izvajati pred dvema letoma. Preganjanje so poimenovali »udarec 709«, ker je prva skupina odvetnikov izginila 9. julija (ki mu v kitajščini pravijo »sedmi mesec«) 2015. Vsaj 20 jih je še vedno v zaporu, preostalim prav tako grozi zaporna kazen, če bodo še naprej branili državljane, ki so jim bahavi državni organi ali podkupljivi uradniki odvzeli človekove pravice.
Triinpetdesetletni Zhou Shifeng je odvetnik od leta 1995, pred desetimi leti je v Pekingu ustanovil odvetniško družbo Fengrui, ki je zastopala državljane v zelo občutljivih primerih, denimo v primerih onesnaženega mleka za otroke. Poleg tega je branil 81-letnega pisatelja Tie Liuja, potem ko so ga aretirali zaradi objavljanja kritičnih besedil o kitajski vladi na internetu.
Zhou je bil eden najbolj odkritih zagovornikov »gibanja za zaščito pravic«, s katerim je skupina odvetnikov in pravnih strokovnjakov branila svoboščine posameznikov izključno na podlagi kitajskih zakonov. Avgusta lani so ga obsodili na sedemletno zaporno kazen zaradi domnevnega »prevratnega delovanja proti državni oblasti«, njegovo odvetniško družbo pa so razglasili za podzemno gnezdo, v katerem se zbirajo domače in tuje sovražne sile.
Dvainšestdesetletni Hu Shigeng je pisatelj in aktivist gibanja »hišnih cerkva«, v okviru katerega se je del protestantskih vernikov zbiral v zasebnih hišah, kjer so opravljali molitve. Že leta 1992 so ga obsodili na 20-letno zaporno kazen zaradi delavskega aktivizma, ki so ga na sojenju razglasili za »kontrarevolucionarno delovanje«. V zaporu je preživel 16 let, izpustili so ga leta 2008, vendar so ga že leta 2014 spet aretirali, potem ko se je udeležil zasebne žalne slovesnosti za tiste, ki so jih ubili med nasilno zadušitvijo prodemokratičnih demonstracij na Trgu nebeškega miru v Pekingu leta 1989.
Lani so ga obsodili na sedem let in pol zapora.
Svet OZN za človekove pravice je zavrnil kitajski argument, da so vsi trije priznali odgovornost za svoja kriminalna dejanja. Xieja, denimo, so zvezali in tepli ter mu grozili, da ga bodo »mučili, dokler ne bo crknil kot mravlja«, če ne bo podpisal priznanja. Veleposlaniki več držav, med katerimi so bile Francija, Nemčija in Velika Britanija, so februarja napisali pismo kitajskemu ministrstvu za javno varnost in v njem zapisali, da jih skrbi zaradi trditev o mučenju med zasliševanjem, ter zahtevali neodvisno preiskavo. Kitajska je odgovorila, da je njeno sodstvo neodvisno in da se nihče ne sme vmešavati v njegove odločitve.
Ko je Kitajska leta 2016 postala članica sveta OZN za človekove pravice, je obljubila, da bo sodelovala s tem organom, vendar se je pri tem jasno posvečala uveljavljanju kitajskega koncepta človekovih pravic. Pod kitajskim pokroviteljstvom so tako letos sprejeli dve resoluciji - prvo o pravici do hrane in drugo o »ustvarjanju skupnosti s skupno prihodnost«, kar je pravzaprav kitajski obrazec za relativiziranje človekovih pravic s trditvijo, da jih ni mogoče iztrgati iz kulturnega konteksta.
»Skupnost s skupno prihodnostjo« je pravzaprav nadgradnja Xi Jinpingove vizije svetovne ureditve kot skupine enakopravnih držav, pri tem pa ni pomembna njihova družbena ureditev ali stopnja razvitosti. Njihova temeljna pravica je pravica do razvoja z zagotovili za varnost in mir, hkrati pa lahko človekove pravice izhajajo samo iz posebnih razmer v posameznih družbah in tako dejansko niso več splošno veljavne vrednote.
V vedenju ZDA pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa, ki je, denimo, umaknil svojo državo iz Unesca, svetovni organizaciji pa namerava pokazati hrbet tudi na druge načine, Kitajska prepoznava novo priložnost za uveljavitev svojih konceptov in vrednot. Eden od pomembnih ciljev Xi Jinpinga je prav to, da bi zahodne vlade – zlasti tiste, s katerimi azijska sila zelo dejavno gospodarsko sodeluje – nehale kritizirati človekove pravice na Kitajskem.
Dokument sveta OZN za človekove pravice, s katerim zahtevajo izpustitev treh kitajskih državljanov na prostost in izplačilo odškodnin zaradi kršenja njihovih pravic, je redek odmik od uveljavljenega delovanja, za katero je značilno, da se s Pekingom o takšnih vprašanjih pogovarjajo v rokavicah. Ali da jih sploh ne omenjajo. Žal bo Kitajska na to prav tako odgovorila z molkom. In obračunala z aktivisti brez rokavic.
