Tiskane izdaje
Danes popoldne preminuli kitajski nobelovec Liu Xiaobo se je naučil, kaj pomeni osebna svoboda, na najbolj boleč način. Ko se je 28. decembra 1955 rodil, je imela njegova domovina Ljudska republika Kitajska zgolj šest let, a je bila že na poti k političnemu gibanju proti domnevnim desničarjem, ki ga je vodja Mao Zedong izkoristil za čistko vseh neprimernih in neubogljivih posameznikov iz partijskih vrst.
Odraščal je na severovzhodu Kitajske, v Changchunu, prestolnici pokrajine Jilin. Toda ko mu je bilo 14 let, je moral njegov oče, sicer profesor književnosti, ki so ga premestili na vojaško akademijo, kazensko zapustiti mesto in naslednja tri leta skupaj s svojimi tremi sinovi preživeti v Notranji Mongoliji. Xiaobojevi odnosi z očetom niso bili idilični, intelektualno razigranemu dečku ni odgovarjala toga avtoriteta.
Posledično je Liu Xiaobo, ko so ga še kot srednješolca poslali najprej na dveletno »pravo vzgojo« na vas, nato pa še za eno leto delat kot pleskar v gradbenem podjetju v rodnem Changchunu, znal v šali govoriti, da je hvaležen veliki kulturni revoluciji, ker ga je »pravočasno rešila izobraževanja, ki tedaj, tako kot danes, ni bilo nič drugega kot proces zasužnjevanja individualnosti«.
Vse od tistih dni je v Liu Xiaobojevi zavesti postajalo čedalje bolj jasno, da je temelj sprememb in modernosti položen v samega človeka, ki je lahko in mora biti odgovoren samo zase. In verjetno je bil že takrat sam proti državi. Tako je ostalo tudi do zadnjega trenutka njegovega življenja.
Liu Xiaobo. Foto: AP
Mladostniško žejo za znanjem je lahko, poleg z Maovo »malo rdečo knjižico«, potešil samo še z Marxovimi deli in Liu je trdil, da je prebral vsa. Tako so ga začeli zanimati še drugi evropski filozofi. Po tem, ko je leta 1982 diplomiral na Jilinški univerzi − in preden je šest let pozneje odpotoval v Oslo −, je pisal samo o filozofiji in književnosti, toda čeprav se je izogibal političnim temam, je njegova ostra kritika krize kitajskega ustvarjalnega duha pritegnila pozornost partijskih cenzorjev.
To, da je Liu Xiaobo v sebi prepoznal političnega aktivista prav v Oslu, bi lahko skoraj označili za svojevrsten paradoks.
Mesec dni po tem, ko je poleti 1988 postal doktor filozofije na Pekinški pedagoški akademiji, je odšel v norveško prestolnico, da bi videl svet, se srečal z zahodnimi intelektualci in si izmenjal misli z znanimi akademiki. Toda na kongresu, na katerega so ga povabili, se je, kakor je pozneje razlagal, »strašno dolgočasil«, v razpravah z uglednimi kolegi pa se je počutil osamljenega in izoliranega v lastni usodi.
Zahodni kolegi so v njegovem obnašanju videli mešanico neotesanosti in nestrpnosti, ker pa je bilo vse to začinjeno še z ostrimi napadi jeznega Kitajca na vsako obliko konvencionalnega razmišljanja in akademskega establišmenta, so si Liu Xiaoboja v Oslu za dolgo časa zapomnili kot »obsesivno iskreno« osebo, s katero se ni prijetno zaplesti niti v običajen pogovor, kaj šele v razpravo v kongresni dvorani.
Prazni sedež prejemnika Nobelove nagrade za mir Liu Xiaoboja na slovesnosti v Oslu leta 2010. Foto: Norsk Telegrambyra AS/Reuters
Njegov grobi kadilski glas, dodatno obremenjen z močnim jecljanjem, je zvenel kot nekoliko čudno orožje bridke, nihilistične pameti, ki ni prizaneslo nikomur v svoji okolici, ki je poskušal govoriti kot učeni sinolog. Liu je imel že na svojem prvem potovanju na tuje občutek, da je uglajeno, izumetničeno medsebojno poznavanje med Kitajsko in Zahodom ne samo vir frustracij, ampak tudi napoved kompromisa, ki bo zavrl politični razvoj njegove države.
V obdobju, odkar je Liu odšel na Norveško pa do leta 2010, ko je dobil Nobelovo nagrado za mir, a v Oslo ni prišel, se je zgodilo veliko. Leta 1988 je postal gostujoči profesor na nekaj univerzah, vključno s Columbio in Havajsko univerzo. Toda ko se je leta 1989 na pekinškem Trgu nebeškega miru začel državljanski protest proti korupciji in enoumju, se je odločil vrniti na Kitajsko.
Liujevi prijatelji njegovo potrebo zaščititi študente, zbrane na Tiananmenu, delno povezujejo tudi s tem, da se je v osebnem življenju počutil kot neuspešen mož in oče takrat štiriletnega sina, ki ga je imel s svojo prvo ženo. Aktivizem in intelektualni nemir mu nista dovoljevala, da bi se posvetil vzgoji malega Liu Taa, zaradi česar ga je vedno grizla slaba vest. Če že ni vedel, kako biti dober oče, je hotel storiti vse, da bi bil plemenit voditelj gibanja, ki je poskušal za vsako ceno preprečiti prelivanje krvi, ko je v Peking vstopila vojska.
A mu niti to ni uspelo. In Liu Xiaobo je občutil še močnejšo potrebo pisati naprej, še ostreje kritizirati in ne odstopati od svojega slovitega sloga »šokiranja na Liujev način«, ki ni iritiral le partijskih cenzorjev, ampak tudi številne njegove kolege, na katere se je spravil.
Po tiananmenškem pokolu so ga aretirali, izpustili pa so ga šele 19 mesecev pozneje z etiketo »kontrarevolucionarja«, toda brez kazenske obtožbe. Tega leta, 1991, se je ločil od svoje prve žene, ki se je skupaj z njunim sinom izselila v ZDA.
Kitajski nobelovec Liu Xiaobo je zadnje dni preživel v bolnišnici v Shenyangu. Foto: Christian Shepherd/Reuters
Liu Xiaoboja so vabili na številne univerze po svetu, a je bila njegova ost vedno uperjena v kitajsko gnilobo. Ko je leta 1996 napisal Predloge proti korupciji, v katerih je, med drugim, zahteval, naj oblasti gibanju iz leta 1989 priznajo, da je bilo primarno motivirano s potrebo, da Kitajsko osvobodi te bolezni, so ga obsodili na tri leta prisilnega dela.
Neposredno pred odhodom v delovno taborišče se je drugič poročil. Liu Xia ga je čakala. In brala ljubezenske pesmi, ki ji jih je pisal.
Niti po taboriščniški izkušnji Liu Xiaobo ni mogel biti tiho. Leta 2008 je sestavil Charter 8, v katerem je pozval kitajski politični vrh k demokratizaciji, federalizaciji in iskrenemu spoštovanju človekovih pravic vseh v državi, ki se imenuje komunistična in socialistična. Liu Xia pravi, da je bil prepričan, da ga zaradi tega ne bodo aretirali. Toda 8. decembra tega leta so na vrata njunega doma potrkali agenti pekinške policije. 25. decembra 2009 je bil obsojen na 11 let zapora. To je bilo obenem tudi božično sporočilo Zahodu, ki je zahteval njegovo izpustitev.
Spletni kampanji »delitve odgovornosti« z Liu Xiaobojem se je pridružilo več kot 600 sopodpisnikov manifesta, poimenovanega Charter 8, ki so zahtevali od oblasti, naj ga osvobodijo. Toda nič ni pomagalo. Po tem, ko je jeseni tega leta dobil Nobelovo nagrado za mir, je kitajski politični vrh samo še bolj trmasto vztrajal pri stališču, da se nihče ne sme vmešavati v kitajsko pravosodje. Liu je tudi kot nobelovec ostal samo kitajski zapornik.
Protest v podporo Liu Xiaoboju v Hongkongu. Foto: Bobby Yip/Reuters
Zaporniške oblasti v Jinzhouju, kjer je odslužil osem let in pol zaporne kazni, so vztrajale, da je Liu že ob prihodu v ječo bolehal za hepatitisom B. S tem hočejo sporočiti, da niso odgovorne, ker je pozneje zbolel za rakom jeter.
Je to sploh bistveno? Bolj pomembno bi bilo, če bi lahko Kitajska sama sebi pojasnila, zakaj tako ostro kaznuje ljudi, ki si želijo, da bi postala boljša država in bolj napredna družba. Liu Xiaobo je bil do samega konca zaljubljen v kitajsko prihodnost. Takšno, kakršno je videl v svoji glavi, prepričan, da je večji domoljub od tistih, ki so ga zaradi tega obsodili in ga gledali, kako umira pod strogim policijskim nadzorom.
