Tiskane izdaje
Karkamis – S polj oljčnih nasadov v ozadju Džarablusa, mesta, ki je bilo še pred 11 dnevi pod nadzorom samooklicane Islamske države, se je vil gost dim. Iz daljave je bilo mogoče slišati detonacije, v središču mesteca na turški strani meje, ki ga je turška vojska spremenila v svojo postojanko, pa tako rekoč ni bilo ljudi.
Približno sedem kilometrov pred Karkamisom, mestecem, ki ima uradno 10.000 prebivalcev, po evakuaciji pred slabima dvema tednoma pa se še niso vsi vrnili, se nahaja turško vojaško oporišče, pred katerim je vkopan tank. Po cesti, ki vodi tik ob sirski meji in je prepredena z nadzornimi točkami, vozijo vojaška vozila – oklepniki in terenci. Tovornjaki prevažajo tanke. V bližnji vasici Kivircik je bilo v soboto popoldne v »kontrolnem središču«, v resnici pa klasičnem logističnem zaledju prve fronte črte, parkiranih približno 25 modernih reševalnih vozil.
Poleg njih so stali trije veliki šotori – poljska bolnišnica, v kateri oskrbujejo turške vojake, pripadnike sirskih uporniških skupin, ki so v Džarablus vstopili skupaj s turško vojsko, in civiliste. V bližini poljske bolnišnice je več deset pripadnikov turških humanitarnih organizacij pod šotori pripravljalo hrano za prebivalce mesteca na sirski strani meje, ki je bilo skoraj tri leta pod nadzorom samooklicane Islamske države. Humanitarni delavci so bili tako zaposleni, da niso imeli časa za pogovor.
Tisti prebivalci, ki so se že vrnili v pred 11 dnevi osvobojeno mesto, so povedali, da je zadnje leto v njem vladala lakota. Svojih polj niso mogli obdelovati, ker so jih skrajni islamisti minirali. Hrano, ki je prišla v mesto, so zasegli voditelji IS. Zato so se prebivalci Džarablusa poleg svobode najbolj razveselili hrane, ki so jo turški tovornjaki nepretrgoma vozili čez majhen mejni prehod, v bližini katerega je v času mojega zadnjega obiska konec februarja letos še plapolala znamenita črna zastava skrajne sunitske milice.
Džarablus. Foto: Umit Bektas/Reuters
Olajšanje na obeh
Po osvoboditvi mesta so se proti zahodu skupaj s turškimi vojaki in tanki odpravili tudi sirski opozicijski borci, ki večinoma pripadajo Sirski svobodni vojski (FSA). Ti so zdaj vodilni podizvajalci turške zunanje politike v Siriji, ki nikakor ne temelji le na obračunu z IS, ampak predvsem na preprečitvi kurdske avtonomije na severu države, kjer je bila milica sirskih Kurdov YPG pred turško ofenzivo blizu zgodovinski združitvi vseh treh svojih provinc v avtonomno območje Rojava. To je zdaj močno ogroženo.
Turčija od Kurdov zahteva takojšen umik na vzhodni breg reke Evfrata, ki ravno pri Džarablusu iz Turčije veličastno priteče v Sirijo. To so od Kurdov zahtevali tudi Rusi in, predvsem, Američani, ki bodo svoje »podizvajalce« tudi tokrat najverjetneje pustili na cedilu. Na to kaže tudi turško odprtje druge fronte v bližini Kilisa, kjer je na sirsko ozemlje, za katerega se hkrati spopadajo pripadniki Islamske države, YPG in Svobodna sirska vojska, vstopilo 20 turških tankov. Zdi se, da bo celotno območje – skoraj 70 kilometrov – med Karkamisom (Džarablusom) in Kilisom že v nekaj dneh postalo enotna frontna črta in morda tudi zaprto vojaško območje, iz katerega bi uradna Ankara lahko hitro in učinkovito oblikovala tako imenovano tamponsko območje in tako uresničila svojo staro strateško željo. To bi bil hud udarec za sirske Kurde, ki napovedujejo, da svojih krvavo priborjenih položajev ne bodo zapustili »na miroljuben način«.
Vrnitev domov
Policijski poveljnik v praznem, tihem in tesnobnem Karkamisu na turški strani nekoč tako rekoč neobstoječe meje nam je povedal, da je turška vojska ponekod prodrla že 30 kilometrov globoko v sirsko ozemlje. V Džarablusu in okolici ni ostalo veliko turških vojakov, odšli so naprej. Nekaj jih čisti minska polja, ki ležijo povsod okoli mesta. IS za seboj seveda ni pustila »minskega zemljevida«.
»Razmere v mestu so dobre. Življenje se vrača na ulice. Odprlo se je nekaj trgovin. Ljudje se počutijo varne,« je povedal sirski novinar Murad Mahli, ki se je točno tri leta po begu pred Islamsko državo iz Turčije vrnil v svoje rojstno mesto. Presrečen je, toda pazljiv. V času vladavine IS je v samomorilskem napadu izgubil več sorodnikov. Hiša njegove družine ni bila huje prizadeta, zato se je lahko hitro vselil.
Foto: Umit Bektas/Reuters
V Džarablusu je pred vojno živelo 30.000 ljudi. V času vladavine IS se je število prebivalstva zmanjšalo za polovico. V mesto se je v zadnjih 11 dneh vrnilo več tisoč ljudi, obiskalo pa ga je že tudi nekaj sosedov iz vasi na turški strani meje, za katere pred vojno meje med Turčijo in Sirijo ni obstajala. To je bil njihov dom. »Krasen občutek je, da nam Daesh (arabski naziv za IS, op.p.) ne grozi več. Vsi smo se razveselili turške vojaške operacije. To so naši fantje, upam, da se jim nič ne bo zgodilo. V Džarablusu je precej hiš porušenih, povsod so islamistični grafiti, a mesto je preživelo. Na ulicah je bilo veliko ljudi,« je v zaradi strahovite popoldanske pripeke izpraznjeni vasici Soylu tik ob meji povedal možakar, ki se ni hotel predstaviti. Skupaj z družino in prijatelji je v senci sedel za mizo, pil čaj in jedel sveže domače grozdje. »Smo preprosti ljudje. To je naše življenje. Politika nas ni nikoli zanimala. Toda prišla je vojna. Seveda se je to zaznamovalo naša življenja. Na našo vasico ni padla nobena bomba ali raketa, je pa marsikje v okolici,« je nadaljeval krepki Turek. »Upam, da ne bomo doživeli maščevanja IS,« je dodal.
