Tiskane izdaje
Berlin – Posredovanje zunanjega ministra Sigmarja Gabriela ni pomagalo, Turčija nemškim parlamentarcem še naprej ne dovoli obiskov vojakov v oporišču Incirlik. Nemčija bo zato kmalu odločala o njihovi morebitni selitvi v Jordanijo, kar bi bil udarec tudi za vojaško zvezo Nato: ena od obeh članic bi raje vodila posredovanja proti Islamski državi iz nečlanice Jordanije.
Še pred kratkim bi bilo nepredstavljivo, da bi se ena članica severnoatlantske vojaške zveze Nato pri obračunavanju s skupnim sovražnikom raje kot na drugo članico naslonila na nevtralno državo, vendar so se odnosi med Nemčijo in Turčijo že tako poslabšali. Pred komaj poldrugim letom sta kanclerka Angela Merkel in predsednik Recep Tayyip Erdoğan sklenila velikopotezno sodelovanje za obvladovanje begunske krize, danes pa so v ospredju posledice vseh mogočih sporov, od zavračanja turškega članstva v EU, nemške parlamentarne obsodbe turškega genocida nad Armenci do očitkov o čedalje večji avtoritarnosti turškega predsednika. V turškem preiskovalnem zaporu je že mesece nemški novinar turškega rodu Deniz Yücel, v Nemčiji pa prosi za azil več turških vojakov in častnikov vojaške zveze Nato.
Na svidenje
Odnosi so tako slabi, da je Erdoğan v začetku maja jasno povedal, kaj bo rekel ob morebitni nemški odločitvi za umik vojakov iz vojaškega oporišča Incirlik: Na svidenje! »Za nas to ni velik problem,« je ocenil, za Nemčijo pa vsekakor je. Med zadnjimi predsedniškimi volitvami so dojeli, da večina nemških Turkov vsemu navkljub podpira Erdoğana, v državi je tudi veliko turških Kurdov, ki so po neuspešnem poskusu državnega udara priljubljena tarča turškega predsednika. V deželi Baden-Württemberg zaznavajo porast nasilja med turškimi in kurdskimi »rokerji«, tam in drugje se bojijo sporov med turškim in kurdskim prebivalstvom. Načelno držo do »novega sultana« zahtevajo tudi vidni nemški politiki turškega rodu. Eden izmed njih, sopredsednik stranke zelenih Cem Özdemir, je nezaželena oseba v Erdoğanovi Turčiji. Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu je poudaril, da nemškim parlamentarcem ne dovolijo le v Incirlik, mogoč pa je obisk oporišča Konya, vendar je obrambna ministrica Ursula von der Leyen že napovedala selitev v jordansko oporišče Azrak, kar naj bi podprl tudi jordanski kralj Abdulah: »Pripravljeni smo na transfer!« V Incirliku je nastanjenih več kot 250 nemških vojakov, ki v boju proti Islamski državi s tornadi skrbijo predvsem za obveščevalno in drugo podporo Natovim vojaškim akcijam in lahko zdaj pričakujejo hitro odločitev.
»Če se nam bo Nemčija približala za korak, bomo mi vedno naredili dva,« je znova poudaril turški zunanji minister, a je vrsta sporov videti težko rešljivih, zlasti azil za turške vojake v Nemčiji. Za Erdoğana so to državni izdajalci, za mnoge v Nemčiji pa žrtve njegovega avtoritativnega obračunavanja z nasprotniki.
Oslabitev boja?
Po prepričanju nemških vojaških strokovnjakov morebitna selitev v Jordanijo ne bo bistveno oslabila nemškega in Natovega boja proti Islamski državi. Širše politične razsežnosti takšnega koraka so manj predvidljive. Bo nemško-turški spor politično dodatno obremenil zvezo Nato, ki jo prizadevajo že nepredvidljive izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa? Bo Turčijo kljub njeni izjemni strateški pomembnosti še bolj potisnil ob stran?
Mnogi v Nemčiji in drugje v Evropi celo verjamejo, da si vse manj demokratična država ne zasluži članstva v organizaciji, ki brani zahodne demokratične vrednote. Že pred njenim sporom z Nemčijo so z zaskrbljenostjo opazovali Erdoğanovo približevanje Putinovi Rusiji.
Bodo nemško-turške prepire vendarle razelektrile druge resne krize, ki jih napovedujejo? Erdoğan že poskuša posredovati v zaostrovanjih med več arabskimi državami in Katarjem. Saudska Arabija, Bahrajn, Združeni arabski emirati, Egipt in še nekateri eno najbogatejših naftnih držav na svetu obtožujejo podpore teroristom Islamske države, Al Kaide, Muslimanskih bratov in palestinskega Hamasa – ter posredno šiitskemu Iranu, ki je za številne sunitske arabske države največji nasprotnik. Kot že tolikokrat na območju se tudi tu mešata politika in varnost, saj imajo v Katarju vojaško oporišče tudi ZDA, katarski investitorji pa so navzoči v številnih zahodnih državah, tudi v Nemčiji.
