Tiskane izdaje
Za uradni Peking se svet vrti v dobro smer. Več ko je govora o ogroženi globalizaciji, ki jo Kitajska rešuje pred ameriškim protekcionizmom, in več pozornosti ko se usmerja h kitajskim obljubam, da bo zaščitila pariški podnebni sporazum pred pritiski proti-zelenih lobijev, manj se svet spominja pokola na Tiananmenu, ki se je zgodil 4. junija 1989.
28 let je dolga doba, dovolj dolga, da je zazeval globok prepad med tistimi, ki se še živo in boleče spominjajo te noči med 3. in 4. junijem, in tistimi, ki so bili rojeni po tem in ki poznajo le gospodarski napredek svoje države.
Celo tisti Kitajci, ki se zavedajo, da je bil zagrešen pokol, ko je bilo v naletu tankov in oboroženih vojakov te noči v Pekingu ubitih na tisoče ljudi, so vse bolj pripravljeni verjeti, da je bil to »nujni ukrep«, kakor ga običajno označujejo v uradnih izjavah kitajskih oblasti. Brez njega bi bila današnja Kitajska, verjamejo mnogi, podobna postsovjetski Rusiji, toda brez Vladimirja Putina.
Malo je tistih, ki nimajo nobenih simpatij do študentskega in državljanskega gibanja, ki je leta 1989 pozivalo k boju proti korupciji, svobodi medijev in demokratizaciji sistema, a je hkrati vse več tistih, ki verjamejo, da je skoraj tri desetletja gospodarskih uspehov azijske sile omogočila prav ta noč. Konec koncev, se sama Komunistična partija pod vodstvom Xi Jinpinga ne bori danes proti korupciji bolj učinkovito kot mnoge demokratične države? In ali ni jasno, da je Rusija po tem, ko je izpeljala »glasnost«, izgubila status ekonomske in politične velesile, medtem ko ves svet v Kitajski čedalje bolj vidi globalno voditeljico na vseh ravneh razvoja človeštva?
Kljub temu je na Kitajskem še vedno prepovedano razpravljati, se spominjati ali pisati o tiananmenškem pokolu. Pred obletnico tega dogodka so poostrili nadzor na Trgu nebeškega miru, pa tudi nad vsemi disidenti, ki bi se lahko oglasili ob tej priložnosti. Svojci ubitih so tudi tokrat na vlado naslovili poziv, naj popravi uradni opis gibanja iz leta 1989 kot »protirevolucionarnega upora« in naj končno dovoli resnici, da pride na plan.
»Zahtevamo tri stvari: da objavijo resnico o tem, kaj se je zgodilo, da objavijo seznam umrlih in da preko zakonitih kanalov kompenzirajo družine žrtev,« našteva Zhang Xianling, katere 19-letni sin je bil ubit te noči pred 28 leti. »Nikoli nismo dobili nobenega odgovora.« Ustanovila je skupino Tiananmenške matere, ki vsako leto spominja kitajsko politično vodstvo in javnost, kaj se je zgodilo, toda zdaj tudi sama priznava, da je njihova skupina vse manjša: »V tem času je umrlo več kot 40 članic, ampak ostali si bomo še naprej prizadevali doseči pravico,« pravi.
Edino mesto na Kitajskem, kjer se je mogoče svobodno spomniti krvavih dogodkov pred 28 leti, je še naprej Hongkong. Toda ne glede na to, da tam nikoli niso prekinili tradicije nočnega bedenja v spomin na žrtve masakra, so letos ta dogodek organizirali teden dni pred 4. junijem, v parku Victoria v središču Hongkonga pa se je ob tej priložnosti zbralo vsega tisoč ljudi. Policija celo trdi, da jih ni bilo več od 450.
Shod ob obletnici pokola v Hongkongu. Foto: Vincent Yu/AP
Aktivisti pozivajo državljane, naj v nedeljo zvečer pridejo na ulice, vendar se nekdanja britanska kolonija letos pripravlja na drugo veliko obletnico: 1. julija bo namreč minilo natanko 20 let, odkar se je končala kolonialna oblast, Hongkong pa se je vrnil pod suverenost Pekinga. Ob tej priložnosti se bodo mnogi državljani udeležili protestov proti ugašanju njihove avtonomije in preprečevanju demokratizacije, ki jim je bila obljubljena v skladu z načelom »ena država, dva sistema«. In ne glede na to, da se aktivizem v Hongkongu krepi, je ta vse bolj eksplicitno povezan s hongkonškimi problemi, zaradi česar je več tistih, ki pozivajo k odcepitvi 7,5-milijonskega mesta s statusom posebne administrativne regije, kot tistih, ki se še vedno zavzemajo za politične reforme v celotni Kitajski.
Spomin na vrednost demokracije v čast tistih, ki so pred 28 leti umri za ta ideal, je v nedeljo prišel s Tajvana. Predsednica Tsai Ing Wen je v sporočilu, objavljenem na vacebooku, pozvala Peking, naj si »sposodi tajvansko izkušnjo« demokratizacije in si tako prihrani muke demokratične reforme.
»Kar se tiče demokracije, jo nekateri sprejmemo prej, drugi pozneje, toda vsi končajo v njej,« je zapisala Tsai. »In ko se znajde pred demokracijo, se nobena država več ne vrne nazaj.«
Kitajska ni prepričana v to.
»Upam, da boste posvetili več pozornosti pozitivnim spremembam, ki se dogajajo na različnih ravneh kitajske družbe,« je izjavila predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying v petek, ko so jo novinarji povprašali, ali bodo letos obletnico pokola obeležili z uradnim priznanjem tistega, kar se je takrat zgodilo.
»Povsod vlada veliki kaos, situacija je odlična!« Foto: Vincent Yu/AP
Kitajski se zdi, da večji del ostalega sveta počne prav to: obrača se k pozitivnim spremembam, kot, denimo, Ivanka Trump, hčerka ameriškega predsednika, ki je proizvodnjo čevljev svoje znamke preselila prav na Kitajsko. Ko je nekaj zaposlenih v tovarni Huajian International, ki vsako leto izdela več kot 100.000 parov Ivankinih čevljev, izpostavilo vprašanje pogojev dela, se je izkazalo, čemu je služil pokol na Tienanmenu: ukinjanju pravic delavcev, da bi se odprla vrata kapitalizmu za neomejeno kopičenje dobičkov. Hua Haifenga, delavca v eni izmed tovarn čevljev, ki je opozoril, da izmene včasih trajajo tudi po 18 ur, plačne postavke pa niso višje od dolarja na uro, so prejšnji teden aretirali, ko je hotel odpotovati v Hongkong, da bi se tam sestal z aktivisti za delavske pravice in novinarji. Njegova kolega sta izginila v neznano.
Toliko o Trgu nebeškega miru. Na njem še vedno visi portret vodje Mao Zedonga, ki opazuje svet in se smehlja. Kot da bi si ponavljal znani rek: »Povsod vlada veliki kaos, situacija je odlična!«
