Se Trumpu mudi udariti po nosu Severno Korejo?

Azijske analitike prvega govora ameriškega predsednika o razmerah v državi je zaskrbelo ob zgodbi o Dži Song Hoju. Ta je bila del 90-minutnega govora Donalda Trumpa »urbi et orbi« in prav v podrobnostih tragedije severnokorejskega ubežnika, ki jim je Trump posvetil posebno pozornost, so analitiki prepoznali zlohotno napoved.

»Song Ho je bil leta 1996 lačen deček v Severni Koreji,« ga je predstavil Trump. Nato je opisal, kako je Dži poskušal s tovornega vagona ukrasti nekaj premoga, da bi ga zamenjal za hrano. Ker je padel na tračnice in mu je vlak zapeljal čez noge, so mu morali eno nogo amputirati, in to brez anestezije. Ko je Trump poudaril, da so ga predstavniki oblasti mučili in zahtevali od njega priznanje, da je povezan s katoliki, ki jih severnokorejski režim preganja kot sovražnike, je spominjal na nekdanjega predsednika Georgea W. Busha, ko je v govoru o razmerah v državi leta 2002 govoril o režimu Sadama Huseina, češ da je to grožnja ZDA, človeštvu in katoliškim vrednotam. Naslednje leto se je začela invazija na Irak.

Azijski opazovalci so bili še bolj zaskrbljeni, ko je na dan Trumpovega govora Bela hiša sporočila, da Victor Cha ne bo ameriški veleposlanik v Južni Koreji. Vsekakor pa je bila pomirjujoča novica, ko so avgusta lani objavili nominacijo tega profesorja z univerze Georgetown za omenjeno dolžnost, saj so njegovo občudovanja vredno poznavanje obeh Korej in njegova stališča do Pjongjanga končno prinesli kanček upanja, da bo prevladal zdrav razum.

Strategija krvavega nosu

Toda Cha se je zameril predsedniku, ko je javno nasprotoval »strategiji krvavega nosu«, kot se imenuje oboroženo posredovanje, s katerim bi uničili določene severnokorejske vojaške objekte, da bi voditelju Kim Džong Unu poslali sporočilo, kdo je pravi gospodar sveta. Obstaja vrsta znamenj, da se ZDA pripravljajo prav na takšno posredovanje. O tem pričajo narava vojaških manevrov v minulih nekaj mesecih, izjave poveljnika ameriške vojske o nevarnosti, ki grozi ZDA od korejskega orožja, in Trumpovo opozorilo, češ da pri Severni Koreji ne bo »ponovil napak prejšnjih administracij, saj nas izkušnje učijo, da spravljivost in popuščanje izzoveta nasilje in provokacije«.

Victor Cha je svoje neodobravanje »strategije krvavega nosu« strnil tudi v komentarju, objavljenem v Washington Postu le nekaj ur pred tem, ko je Trump začel govor. Cha je opozoril, da z omejenim napadom ne bi mogli prodreti do najpomembnejših strateških postojank Severne Koreje, saj so te »zakopane globoko na neznanih krajih, sploh pa do njih ne morejo prodreti bombe, namenjene uničenju bunkerjev«. Cha je zaskrbljen, ker bi bilo ob takšnem posredovanju izpostavljenih nevarnosti na sto tisoče ameriških civilistov in na milijone Azijcev, saj ZDA ne bi mogle nadzorovati dogajanja.

To ne pomeni, da nesojeni ameriški veleposlanik nasprotuje pritiskom na režim Kim Džong Una. Predlagal je izdelavo široke strategije, ki bi se pri zategovanju embarga okoli vratu Pjongjanga opirala na multilateralno koalicijo in bi hkrati pripravila Američane na možnost, da prva napade Severna Koreja. Chajevo upiranje omejenemu posredovanju so pojasnili prav z velikanskim tveganjem, da bi prav to sprožilo jedrsko vojno.

Govor o razmerah v državi je bil, kar zadeva Severno Korejo, pravzaprav zadržan, vendar so analitiki prav v tem prepoznali novo resnost, s katero se Trump pripravlja na končni obračun z omenjeno državo. »Zdi se, da je hotel Trump najti opravičilo za ameriško preventivno vojno za 'osvoboditev' Severnih Korejcev,« je dejala Christine Ahn, ustanoviteljica skupine, katere članice se zavzemajo za korejski mir. Tudi njo je Trumpov govor spomnil na Bushevo »os zla« iz leta 2002, še zlasti ko je opozoril, da bi »lahko brezobzirna težnja Severne Koreje po jedrskih izstrelkih že v bližnji prihodnosti ogrozila našo domovino«. Zdaj je le še vprašanje, koliko časa je še za poskus, da bi odpravili korejsko krizo z dialogom, in ali je mogoče na olimpijskih igrah v Pjongčangu ustvariti konstruktivno ozračje.

Doktrina pasu in ceste

Tudi Kitajska je pozorno poslušala Trumpov govor in ni naključje, da je njen zunanji minister Wang Yi v torek sklical tuje diplomate – ob prihajajočem tradicionalnem novem letu, ki bo letos 16. februarja – in jim predstavil kitajske zunanjepolitične prednostne naloge za leto 2018. Že od prej je mogoče opaziti razliko med ZDA in azijsko silo. Medtem ko Trumpova Amerika izkoristi vsako priložnost za to, da bi prepričala nasprotnike in tekmece, da se morajo še vedno bati njene moči, kitajski funkcionarji ponavljajo, da se nikomur ni treba bati rasti velike Kitajske. Tako je tudi Wang Yi postavil v ospredje doktrino »pasu in ceste« kot misijo povezovanja Azije in Evrope, krepitve partnerstva in sodelovanja ter ohranjanja globalnega miru in trdnosti.

»Kitajska bo še naprej igrala konstruktivno vlogo pri odpravljanju območnih žarišč in se zavzemala za umiritev spopadov z dialogi in posvetovanji,« je poudaril kitajski zunanji minister. Sicer pa bomo videli, kaj se bo zgodilo v Pjongčangu. Zimske olimpijske igre bodo namreč pripeljale na isti kraj ameriškega podpredsednika Mika Pencea, japonskega premiera Šinza Abeja, generalnega sekretarja ZN Antónia Guterresa in enega od visokih severnokorejskih funkcionarjev. Se bodo tudi srečali? Se bo iz tega razvil dialog? Ali pa se Trumpu mudi udariti po nosu Kim Džong Una, še preden se bo pojavilo upanje na mir?