Tiskane izdaje
Leta 1998 se je tedanji indonezijski predsednik Bacharuddin Jusuf Habibie ob spominih na čase pred ustanovitvijo Aseana (zveze držav jugovzhodne Azije), ko so bile skoraj vse države v regiji druga proti drugi, izjavil, da Singapurja ne more imeti za prijateljsko državo.
Stal je pred zemljevidom in kazal s prstom na Indonezijo. »Nič nimam proti njim, toda tukaj živi 211 milijonov ljudi in vse zeleno je Indonezija. Tale rdeča pikica tukaj pa je Singapur.«
Čeprav je Habibie pozneje zanikal, da bi kdaj izjavil kaj takega, so Singapurci vzeli njegovo žalitev za trajen simbol svoje mestne republike. V nedeljo bodo na veliko proslavili 50. obletnico dneva neodvisnosti, zato so na zgradbah, avtobusih, zasebnih avtomobilih ter hišnih vratih že nalepljene rdeče pikice.
V vsaki od njih sta zgoščena ponos in strah, dva osnovna občutka, ki prežemata Singapurce. Že v vrtcih jih namreč učijo, kako majhna je njihova država in kako negotova njihova prihodnost. Obenem se že od malih nog zavedajo, kaj vse je bilo v petih desetletjih storjenega v Singapurju in kako se lahko počutijo privilegirane, da so del te čudovite zgodbe.
Svetovni čudež
Singapur je dobil neodvisnost po tuji volji. Dejansko so ga vrgli iz Malezije. Njen parlament je 9. avgusta 1965 s 126 glasovi za in niti enim proti izglasoval, da bo mesto, ki je že pred tem v Commonwealthu pridobilo status avtonomije, izločeno iz federacije, ki je bila ustanovljena dve leti prej.
Na čelu mesta je bil takrat že šest let Lee Kuan Yew. Nerešljiv razdor med avtonomnim mestom in osrednjo malezijsko vlado je nastal zaradi ideoloških razlik in globokih nesoglasij o konceptu razvoja. Vendar Lee ni zagovarjal osamosvojitve. Bolj varno se mu je zdelo ostati znotraj večje države. Skrbeli so ga namreč pičli naravni viri, začenši z obdelovalno zemljo in pitno vodo, pa tudi vse drugo, kar je potrebno za normalno gospodarjenje v državi. Ko je bila »rdeča pikica« izrinjena na svobodo, mu ni ostalo drugega, kakor da iz nje naredi svetovni čudež.
Lee je v duhu ostal na čelu države tudi po letu 1990, ko je odstopil s položaja premiera, kakor tudi po letu 2004, ko je odšel s položaja »starejšega ministra«, in leta 2011, ko je zapustil položaj »ministrskega mentorja« ter se upokojil. Singapurci so si v tednih, ko so spremljali voditeljevo zdravstveno stanje, želeli, da bi tudi on doživel 50. rojstni dan republike, ki jo je ustvaril.
Ko pa jih je 23. marca letos zapustil, so Singapurci vedeli, da bo obletnica »sladko-grenka točka preobrata«, kot je zapisala tamkajšnja novinarka. Prav zato, ker med njimi ni več »očeta nacije«, se morajo Singapurci še bolj resno vprašati, kako naprej.
Konkretno, kako obdržati status enega najmočnejših (čeprav ne največjih) gospodarstev sveta, katerega BDP na prebivalca je večji kot v ZDA ali na Japonskem. Kako biti še naprej država z najboljšo letalsko družbo na svetu, z enim najbolj prometnih pristanišč in najmodernejšim letališčem, kar jih obstaja? Kako obdržati superioren sistem izobraževanja, zdravstva in bivanja za 3,5 milijona prebivalcev, ki jim pomaga še okoli dva milijona tuje delovne sile? Skratka, težava Singapurja je, kako ostati na vrhu sveta, ki se prehitro spreminja, da bi imel potrpežljivost za izvrstnost, in v katerem vse pogosteje nad dobrimi zamislimi prevladajo dolgočasne velike številke.
Napredek in tradicija
Zgodba o tem, kako je imel Singapur pred 50 leti zgolj 511 dolarjev BDP na prebivalca (kar ga je v Jugovzhodni Aziji, ki je še ni zagrabil gospodarski polet, uvrščalo na tretje mesto), je že obrabljena. Pomembnejše je, da ima danes več kot 56.000 dolarjev BDP na prebivalca. Verjetno še bolj pomembno od tega je, da je drugo najbolj svobodno gospodarstvo na svetu (takoj za Hongkongom) in edina azijska država s posojilno oceno AAA, ki so ji jo dale vse tri vodilne bonitetne hiše: Standard & Poor's, Moody's in Fitch. Še pomembnejše od vsega naštetega pa je, da je Singapur eno najbolj inventivnih gospodarstev na svetu, in to kljub temu da gre za konfucijansko družbo, v kateri spoštujejo avtoriteto in hierarhijo, še bolj pa stabilnost in tradicijo.
Tako kot drugod po svetu tudi v Singapurju na mladih svet stoji. Toda tudi oni so, tako kot mladi po svetu, nemirnega duha ter še dodatno zaskrbljeni, ali bo nova generacija lahko izvedla nujno potreben preobrat, in to še preden njihova država, ki ima vse manj mladih in vse več sivih glav, krene po poti splošnega upadanja vitalnosti, standardov in inventivne moči.
Prejšnji mesec so izpustili iz zapora 16-letnega Amosa Yeeja, ki je tam preživel 50 dni zaradi obtožbe, da je v posnetku, objavljenem na youtubu takoj po smrti Lee Kuan Yewa, »žalil krščanska verska čustva«.
Amosov pravi greh je bilo uporniško mladostno in preveč odprto vprašanje, ki ga je naslovil na Singapurce: le zakaj žalujejo, ko pa je preminil 91-letni diktator, ki je bil, kot trdi mladenič, »grozna osebnost«, ki ji je uspelo prepričati zahodne partnerje, da je demokrat. Kristjane bi mogoče lahko užalil zgolj s tem, ko je Leejev kult primerjal z Jezusovim. Dejstvo, da večina njegovih someščanov obožuje nekoga, o katerem ne vedo, kakšen je bil dejansko, je primerjal s pripravljenostjo vernikov, da sprejmejo za resnično vse, kar piše v Bibliji.
Če so objokane množice, ki so marca pospremile na zadnjo pot Lee Kuan Yewa, in zanosne kolone, ki bodo v nedeljo slavile polstoletno obletnico, ena plat »rdeče pikice«, so Amos Yee in njemu podobni kritični Singapurci njena druga, realna plat.
Razpokana družba
Tako kot vse družbe današnjega sveta je tudi Singapur razpokan. Prepad med tistimi, ki uživajo v ugodnostih »svetovnega čudesa«, in tistimi, ki se, kot je poudaril Amos v videu, tresejo pred vsakim novim dnem, ker so negotovi, kako dolgo bodo lahko še zdržali dolge ure dela za relativno malo dnine. Čeprav je Singapur ena najbogatejših držav na svetu, ima tudi enega najvišjih količnikov premoženjske neenakosti.
Ključna Amosova obtožba na račun Lee Kuan Yewa in njegovega sina, naslednika na oblasti Lee Hsian Loonga, je, da sta »v imenu materializma žrtvovala našo srečo«. V Singapurju je zgolj pomembno, pravi mladenič, da imaš boljšo hišo, boljše ocene in višjo plačo. »Vse je odvisno od tega, koliko ima kdo denarja in kakšen je njegov status,« je v videoposnetku, ki je bil v Singapurju takoj prepovedan, povedal Amos. »Lee ni nikdar dojel, da je hkrati ustvaril najbogatejšo državo in najbolj depresivno družbo.«
O Singapurju pove veliko tudi to, da so Amosa v času pripora enkrat poslali celo na psihiatrično opazovanje. Po trditvah urada za človekove pravice ZN za Jugovzhodno Azijo je bil dan in pol privezan na posteljo, podvržen nečemu, čemur se na splošno reče »poseben tretma«.
Iz zapora je prišel še bolj suh kot prej, z upognjeno glavo, utišan in poražen. Večina njegovih someščanov ne simpatizira z njim in njegovo kritiko. Singapur je na področju svobode medijev na žalostnem 150. mestu. Toda za zdaj so tisti, ki imajo to za največjo past nadaljnjega razvoja, zgolj posamezni borci, ki jih ima večina ljudi za »psihiatrične primere«. Jim iz vseh številk ni jasno, da je Singapur uspešna država, ki bi lahko spremenila svoj razvojni model v najboljši izvozni izdelek?
Trenutno čas za slavje
Vprašanja, ki jih je Amos postavil v osemminutnem monologu, kljub vsemu krožijo po glavah Singapurcev. Je svobodno gospodarstvo isto kakor nesvobodna družba? Je demokracija pogoj za odkrivanje nove prihodnosti ali prekletstvo, ki bi porušilo vrhove dosedanjega uspeha?
Ampak trenutno je čas za slavje. Vlada je državljane presenetila z dodatnim prostim dnem. Tako bodo lahko SG50, kakor se imenuje letošnji dan državnosti, praznovali od četrtka naprej. Singapur ima sicer samo 11 prazničnih dni (Hongkong jih ima 17), zato je to najmanjše darilo, ki ga država lahko podari za svoj rojstni dan.
Mnogi menijo, da bodo proslavo z vsemi spomini na to, kar je bilo storjeno v petih desetletjih, izkoristili za predvolilno kampanjo vladajoče Stranke narodne akcije (PAP). Parlamentarne volitve bodo prav kmalu, mogoče že jeseni, in to bo prvi preizkus sprememb po Lee Kuan Yewu. Opozicija bi lahko stopila skupaj, državljani pa bi se lahko podpirali med seboj. Čeprav vsi niso naklonjeni mladeniško uporniškim kritikom, kot je Amos Yee, se zavedajo, da mora anksioznost, izzvana z velikim uspehom in vprašanjem njegovega vzdrževanja, prerasti v željo po spremembah, sicer bo »mala rdeča pikica« potonila pod valovi azijske dinamike, ki v 21. stoletju pljuskajo na kontinent.
