Škandali, ki lahko preženejo dobrodelne ljudi

Ljubljana - V svetu humanitarnih organizacij je čas za samorefleksijo. Za stremenje k višjim etičnim standardom, da bi lahko končno nehali preštevati škandale, v katerih ne izginjajo v neznano le milijoni dobrodelnih dolarjev, temveč teptajo in zlorabljajo tudi temeljne človekove pravice.

Škandal, da je dobrodelna organizacija Oxfam prikrivala sporne spolne prakse svojih zaposlenih, je pretresel svet, ne pa tudi mnogih, ki pobliže poznajo delovanje dobrodelnih organizacij na prizadetih območjih. »Kot nekdanja dobrodelna delavka nisem pretresena zaradi razkritij v škandalu Oxfam,« je v komentarju za Guardian zapisala komičarka Shaista Aziz, ki je med 15-letnim delovanjem v dobrodelnem sektorju videla vse, od rasizma do poniževanja žensk.

Zaradi obilice dokazov o spornem poslovanju tudi najuglednejših dobrodelnih organizacij to pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje za nikogar. Ključno za celoten sektor je povrniti si zaupanje ljudi, ki si želijo s prispevki pomagati ljudem na prizadetih območjih, a to lahko naredi le tako, da prepreči prihodnje škandale. Ne s pometanjem pod preprogo, kot je poskusil Oxfam, temveč z ničelno toleranco do spolnih in vseh drugih zlorab ter vzpostavitvijo še ostrejšega in učinkovitejšega sistema za preprečevanje korupcije.

Spolne zlorabe, nepotizem …

Cilj humanitarnih organizacij bi moral biti pomagati ljudem in območjem, ujetim v težke razmere. A na žalost ni vselej tako. Andrew MacLeod, nekdanji operativni direktor centra za koordinacijo pri Združenih narodih (ZN), je po škandalu v Oxfamu dejal, da so se spolni predatorji načrtno zaposlovali v dobrodelnih organizacijah, da bi imeli dostop do ranljivih žensk­ in otrok. Po njegovih ocenah je za ZN v zadnjem desetletju delalo 3300 pedofilov, ki naj bi zakrivili 60.000 posilstev.

Eden izmed teh, a iz prejšnjih časov, je bil včeraj obsojen na nekaj manj kot sedem let zapora. Peter Newell je bil aktivist za pravice otrok, ki je priznal, da je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat zlorabil 12-letnega dečka. Dokazov, da je dobrodelna organizacija Združenje za varovanje vseh otrok (Association for the Protection of All Children) vedela za ta dejanja ali njegova nagnjenja, sicer ni. Newell je med drugim sodeloval z Unicefom, najbolj poznano dobrodelno organizacijo, katere cilj je varovanje pravic otrok.

Če ostanemo pri organizacijah,­ katerih osnovno poslanstvo je dobrobit otrok, si zasluži kratek odstavek tudi znamenita Save the Children. Pri tej ne gre za spolne zlorabe, temveč za nepotizem, katerega rezultat je bilo razmetavanje denarja, zbranega v dobrodelne namene. Justin Forsyth, izvršni direktor Save the Children, je za oglaševalsko kampanjo plačal okoli milijon evrov. Kje je težava? Znesek je nakazal oglaševalski agenciji Adam and Eve, ki je v lasti njegovega brata. In druga težava, tistega leta je bila kampanja za 150.000 evrov dražja od celotnega proračuna za boj proti hivu in aidsu.

… in polnjenje žepov

Tudi Unicef, katerega napis so s ponosom nalepili na drese tudi v športnem klubu FC Barcelona, ni brez grehov. Na nepravilnosti v delovanju slovenske podružnice, ki je bila skoraj dve leti brez vodstva, sta leta 2011 z odstopom opozorili ambasadorki Milena Zupančič in Vita Mavrič. A to so male skrbi v primerjavi s škandali mednarodnih razsežnosti, kot je bila afera v kenijski izpostavi Unicefa, iz katere je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja v dveh letih izginilo 10 milijonov dobrodelnih dolarjev. Z enim ali dvema milijonoma naj bi si napolnili žepe tamkajšnji zaposleni, več kot 8 milijonov je bilo po mnenju preiskovalcev izgubljenih zaradi groteskno slabega menedžmenta. Proračun Unicefa v Nairobiju je v tem času znašal 37 milijonov dolarjev in naj bi bil namenjen boju proti suši ter pomoči beguncem, ki so tedaj množično prihajali iz Somalije.

Precej bolj tragičen je primer korupcije v obdobju velikih suš in lakote v Etiopiji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so vzele 400.000 življenj. Odziv humanitarnih organizacij je bil sicer hiter, a je večji del pomoči porabila Ljudska osvobodilna fronta za Tigray (TPLF). S prodajanjem hrane in vode je zaslužila precej več kot 100 milijonov dolarjev, denar pa porabila za nakup orožja. Število žrtev v poznejših spopadih je preseglo 25.000. Nekaj podobnega se je dogajalo med vojno v Siriji, zaradi katere so se begunci raztepli tako rekoč v vse sosednje države. Washington Post je pred leti poročal, da morajo najrevnejši begunci v Libanonu plačevati za osnovne življenjske potrebščine, saj posredniki trgujejo s humanitarno pomočjo.

Še bolj sveži so grehi Rdečega križa, ki so prišli na dan lani jeseni. V času izbruha ebole, ki je med letoma 2014 in 2016 zahtevala najmanj 10.000 življenj, je v nekaj afriških državah poniknilo od pet do šest milijonov dolarjev. Zaposleni v Rdečem križu naj bi izmaknili dva milijona dolarjev s pomočjo bankirjev v eni izmed bank v državi Sierra Leone. Več kot 2,5 milijona dolarjev so si nagrebli v Liberiji, in sicer z umetnim napihovanjem računov, tako za plače kot za plačila prostovoljcev, medtem ko so s ponarejanjem računov v Gvineji prišli še do milijona dolarjev.

Prelomljeno zaupanje

Tudi pri nas poznamo škandal, povezan z Rdečim križem. Izbruhnil je na prelomu tisočletja, ko je postalo jasno, da so si vodilni začeli izplačevati občutno previsoke plače. Mesečni prihodki vodilnih so bili višji od plače predsednika države. Tega bi lahko danes obtožili tudi vodilne v humanitarni organizaciji Oxfam. Če je leta 2009 prejemalo višje letne plače od 100.000 funtov (okoli 112.000 evrov) pet ljudi, je bilo takih lani že enajst.

Tu ne gre za zlorabo, kot se je lahko spomnimo še iz časa »dobrodelnega« društva Žogica, pozneje fundacije Kekec, ki je s srce parajočimi zgodbami zbirala denar za bolne otroke, a denarja ni nakazala pomoči potrebnim. So pa podatki o plačah v povezavi s škandali, ki pretresajo dobrodelno industrijo, nedvomno skrb zbujajoči za tiste, ki nakazujejo denar dobrodelnim organizacijam, misleč, da bo pristal v pravih rokah.

Oxfamov škandal in nepravilnosti, ki vrejo na plan v teh dneh, bodo na koncu plačali tudi ljudje daleč od elit iz uprav dobrodelnih organizacij. Tisti, katerih preživetje je nemalokrat odvisno od dobrote iz razvitega sveta. Hkrati ostaja upanje, da bodo humanitarne organizacije porabile čas po »nevihti« za samorefleksijo in vzpostavitev učinkovitejših sistemov za nadzor lastnega delovanja.