Skrivnosti Severne Koreje: močnejši kot kdaj koli ali odstavljen?

Je mladi vodja zdrav in odstavljen ali bolan in politično močnejši kot kdaj koli prej.

Objavljeno
07. oktober 2014 22.35
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Minuli petek je v Seul prispela pošiljka, označena s številni klicaji in velikim opozorilom, da gre za nekaj zelo nujnega in izjemno pomembnega. Pošiljatelj: Pjongjang. Vsebina: prihodnjega dne bo v Inčeon prispela severnokorejska delegacija, ki jo bo vodil vicemaršal Hvang Pjong Sum.

V Seulu je zavladalo razburjenje. V Inčeonu so namreč potekale Azijske igre, območni športni dogodek, na katerem so letos sodelovali tudi športniki iz Severne Koreje, Hvang pa se je udeležil zaključne slovesnosti iger. Ker opravlja Hvang dolžnost podpredsednika Državne obrambne komisije, ki jo vodi Kim Džong Un, je moral prihod tako visokega funkcionarja iz Pjongjanga pomeniti veliko več od gole ljubezni do športa.Hvang je bil glasnik novega političnega trenda, ki ga je bilo treba le še raztolmačiti. Očitno je, da se na Korejskem polotoku dogaja nekaj resnično pomembnega.

Je vicemaršal, ki je praktično drugi mož severnokorejske piramide oblasti, s posebnim letalom svojega predpostavljenega Kim Džong Una pripotoval zato, ker uživa njegovo popolno zaupanje? Ali pa je morda Hvang, ki je bil na to visoko funkcijo imenovan na zasedanju vrhovne skupščine brez prisotnosti mladega vodje, odposlanec novega severnokorejskega vodstva, ki je strmoglavilo Kima? Je mar naključje, da je v času, ko se vodja zdravi v ekskluzivni bolnišnici, podpredsednik najmočnejšega telesa pripotoval v Seul? In zakaj se prav zdaj širijo govorice, da je Pjongjang vse od 27. septembra zaprt in da je državljanom prepovedano prihajati oziroma odhajati iz glavnega mesta?

Eden od enajstih članov Hvangove delegacije je južnokorejskemu ministru za združitev Rjo Kihl Jaeju zaupno povedal, da nima Kim Džong Un nobenih zdravstvenih težav. Na prvi pogled se je to zdelo pomirjujoče. Počena gležnja, zaradi katerih je moral vodja menda prestati operacijo, niso »zdravstveni problem«. A če je Kim zdrav, zakaj se ne pojavlja na izjemno pomembnih zasedanjih, na katera bi ga lahko podpirali ali celo prinesli? Ali pa, zakaj zasedanj, na katerih se odstavlja in imenuje vplivne funkcionarje, ne preložijo na čas, ko bo vodja znova sposoben predsedovati, tako kot to določajo pravila?

John Delury, profesor na Univerzi Jonsei v Seulu meni, da bi bil prihod vicemaršala Hvanga v Inčeon neizvedljiv, če bi se v Pjongjangu dogajalo nekaj tako resnega, kot je državni udar. Tudi Andrej Lankov, profesor na Univerzi Kukmin v južnokorejskem glavnem mestu, je prepričan, da je to, da je tako visoka delegacija prečkala 38. vzporednik, ki deli Korejski polotok, predvsem del nove »severnokorejske diplomacije, ki je zelo usklajena, dobro angažirana in odlično vodena v smeri izboljšanja odnosov z velikim delom zunanjega sveta«. »To se ne bi zgodilo, če (v Pjongjangu) ne bi bilo učinkovitega nadzora,« pravi Lankov. Tako ostaja tolmačenje Hvangovega obiska v Južni Koreji pri skrajnih domnevah, da je vodja Kim Džong Un ali močnejši kot kdaj koli prej, tako da se spušča v velike politične projekte, kot je sprava z Južno Korejo, ali pa se je že spremenil v človeka brez slehernih pooblastil, ki ima le še simbolični pomen kontinuitete dinastije.

Spremembe »normalnega« stanja

Ko je v torek zjutraj v bližini mejne črte v Rumenem morju prišlo do kratkega medsebojnega obstreljevanja med patruljnima ladjama obeh Korej, se je zdelo, da je v Pjongjangu znova vse v redu. Južnokorejsko obrambno ministrstvo trdi, da je severnokorejska ladja za pol morske milje prečkala mejno črto, poleg tega pa so z nje tudi prvi ustrelili. Z južnokorejske ladje so na napad odgovorili, nihče ni bil poškodovan, ladji sta ostali celi in deset minut pozneje so Severni Korejci odpluli na svojo stran. A to »normalno« stanje se vendarle pred očmi vseh spreminja, saj je Severna Koreja leto 2015 razglasila za »leto združitve«, ostaja pa nejasno, kako nameravajo v Pjongjangu ta svoj cilj uresničiti.

Južnokorejsko obrambno ministrstvo je svojemu parlamentu predložilo dokument, v katerem piše, da se Severna Koreja pripravlja na pravo vojno, s katero naj bi združila otok. Samo v letošnjem letu, je zapisano v dokumentu, je severnokorejska vojska 19-krat streljala na južnokorejsko ozemlje, vse to pa je del velikega projekta odprave 38. vzporednika, ki že skoraj sedem desetletij boleče deli korejsko ljudstvo. Čeprav je možno, da širi severnokorejska partijska propaganda duh nepremagljivosti režima v Pjongjangu in ljudstvu obljublja, da bo jug »osvobodila« imperialistov, je pravzaprav nemogoče, da kdor koli v severnokorejskem vodstvu v resnici verjame, da bi lahko vojna pripeljala kamor koli drugam kot v samouničenje.

Vse, kar se dogaja na polotoku, priča bolj o skupnem približevanju trenutku združitve, kot pa o pripravah na vojno. Vodstvo v Pjongjangu se poskuša vidno oddaljiti od Kitajske, ki je v času pokojnega Kim Džong Ila njegov režim dobesedno ohranjala pri življenju in ki je bila od nekdaj eden najpomembnejših dejavnikov za ohranjanje geostrateškega statusa quo.

Kitajski faktor združevanja

V predavanju, ki ga je imel ob koncu septembra na Univerzi za ljudsko obrambo v Seulu, je Robert E. Kelly, profesor mednarodnih odnosov z Državne univerze Pusan, prepričljivo pojasnjeval, zakaj Kitajska ne bo dovolila združitve obeh Korej. Predpogoj za združitev obeh Nemčij, je poudaril, je bila privolitev Sovjetske zveze. Ker je moral zmanjšati sovjetski vojaški proračun in tudi stroške, ki jih je Moskva imela v Vzhodni Evropi, je, kot pravi Kelly, Mihail Gorbačov praktično »prodal Vzhodno Nemčijo za okoli 75 milijard mark in obljubo takratnega državnega sekretarja Jamesa Bakerja, da se Nato ne bo širil proti Vzhodu«. Če je Kitajska predpogoj korejske združitve, potem je tukaj situacija povsem drugačna. Kitajska raste in ne potrebuje tujega denarja, potrebuje pa strateški tampon, ki jo deli od Amerike in Japonske.

Vprašanje pa je, ali ima kitajski dejavnik še vedno tako odločilen pomen, kot ga je imel do nedavnega. Južna Koreja bo v kratkem objavila predhodni načrt obnove severnokorejskega gospodarstva in financiranja morebitne združitve. Južnokorejski bruto domači prihodek je morda kar 40-krat večji od severnokorejskega. Čeprav se Južni Korejci bojijo stroškov, ki bodo nastali ob združitvi, jih hkrati vse bolj privlačijo analize, ki kažejo gospodarske prednosti takšnega podviga. Hvangov nenadni obisk v Južni Koreji napoveduje preobrat, na katerega se čaka že zelo dolgo. Kaj si o vsem tem misli Kim Džong Un? To se ne ve. Je močnejši kot kdaj koli prej? Je odstavljen? Pravzaprav je možno prav vse.