Tiskane izdaje
Predstavljajte si območje, večje kakor Nemčija in Belgija skupaj, na njem pa razen nekaj večinoma poplavljenih cest s podrtimi mostovi in neplovnih rek nobene druge dostavne poti. Dobrodošli v gozdnati pokrajini Ekvator, zaradi katere so nekoč velika mednarodna podjetja bogatela in iz nje izvažala hrano v druge dele države, nato pa so nanjo za več desetletij vsi pozabili.
»Ko bodo popravili most, se bom peljal naprej. Za zdaj spim v tovornjaku,« je povedal delavec Jean-Pierre, ki se ukvarja z obdelavo pločevine. Pred kratkim se je odpravil na 120 kilometrov dolgo pot od Zonga do Libengea, da bi tja dostavil nujen material, vendar se je njegovo potovanje spremenilo v pravo tritedensko odpravo. Promet po kopnem v pokrajini Ekvator je največkrat zelo težaven, saj je infrastruktura pomanjkljiva, redke ceste pa v slabem stanju, zato sta trgovina in vsakodnevno življenje tu zelo zapletena. Krajevnim prebivalcem preostane samo potrpljenje. »Imel sem nekaj denarja, vendar sem že skoraj vsega zapravil. Jedel sem enkrat na dan in spal,« je povedal Jean-Pierre.
Mostovi se sesedajo
Rešitev bi lahko bila reka Ubangui, ki velja za mejo med pokrajino Ekvator in dvema sosednjima državama, malo Republiko Kongo in nemirno Srednjeafriško republiko. Vendar je reka v zadnjih dvajsetih letih med sušnim obdobjem vsakič močno upadla in tako onemogočila tovornim ladjam plovbo po strugi navzgor do tam, kjer se Ubangui izliva v mogočno reko Kongo.
»Največje težave v pokrajini Ekvator povzročajo ceste,« je povedala Ursula Nathalie Dzietham, vodja urada visokega komisarja OZN za begunce v Zongu. Urad poskuša pomagati ljudem, ki so pobegnili pred najnovejšim konfliktom v Srednjeafriški republiki. »Zelo težko je potovati po pokrajini,« je pojasnila Dziethamova. UNHCR poskuša vzdrževati več lesenih mostov na območju, vendar se ti večkrat sesedejo. Pred kratkim je moralo ducat moških najprej raztovoriti tovornjak, poln čičerke, ki so jo poslali v sklopu Svetovnega programa OZN za hrano. Tovornjak namreč lahko prečka most samo, če je prazen. Delavci ga nato na drugi strani znova natovorijo. Edina dobra plat tega je, da tako lahko zaslužijo nekaj malega za hrano.
Zongo je poljedelska skupnost s približno 140.000 prebivalci, ki živijo na zemlji, bogati z rastlinjem, ob reki Ubangui. Na drugi strani reke leži Bangui, prestolnica izjemno revne Srednjeafriške republike z razmeroma nerodovitno zemljo. Med sušnimi meseci od sredine aprila do sredine julija traja vožnja od Zonga do 30 kilometrov oddaljenega Mola približno uro in pol. Ko se začne deževje, je potovanje še enkrat daljše, popotniki pa tvegajo, da se bodo med potjo ustavljali ali celo obtičali v blatu.
»Bliža se deževno obdobje in kmalu bomo odrezani od preostalih delov države, zato se bomo morali sprijazniti s pomanjkanjem nekaterih dobrin,« je povedal Eudes Eloko, podžupan Zonga. Krajevni prebivalci in begunci si lahko delno pomagajo z nakupi v Banguiju. Celo v Zongu se trgovci izogibajo kongovskemu franku in raje sprejemajo frank CFA, mednarodno valuto, ki jo uporabljajo tudi v Srednjeafriški republiki.
Ceste gozdarjev so le začasne
Večino pokrajine Ekvator – v njej živi 7,5 milijona prebivalcev oziroma deset odstotkov vseh v državi – pokrivajo drevesa, ki so sestavni del gozdov v Kongovski kotlini, tej pa pogosto pravijo »druga pljuča sveta«, takoj za amazonskim območjem. Tropski gozd je tako gost, da svetloba komaj prodre do tal. Velika gozdarska podjetja, ki delujejo v regiji, včasih nadomeščajo državo ter gradijo in vzdržujejo ceste, vendar jih močno deževje pogosto spremeni v spolzka blatna območja.
Večino poti so uredili v času belgijske kolonizacije, ko so ljudje v pokrajini Ekvator gojili nujno potrebno hrano in jo dostavljali v druge pokrajine, med drugim so jih preskrbovali z manioko, palmovim oljem, arašidi in rižem. Zelo donosna izvozna izdelka sta bila tudi kavčuk in kava. Nizozemsko prehransko in kozmetično podjetje Unilever danes verjetno ne bi bilo uspešen mednarodni velikan, če ne bi v tej pokrajini upravljalo plantaž z oljnimi palmami v prvi polovici 20. stoletja. Toda po treh desetletjih diktature Mobutu Sese Sekoja (1965–1997) in notranjih konfliktov je infrastruktura v državi skoraj popolnoma propadla. Pokrajina Ekvator je prejela zelo malo državne pomoči po spremembi režima, potem ko je uporniški vodja Laurent-Desire Kabila strmoglavil Mobutuja in prevzel oblast. Ko so leta 2001 Kabilo umorili, ga je nasledil njegov sin Joseph Kabila.
Krajevni predstavniki se pritožujejo, da prestolnica Kinšasa pravzaprav kaznuje njihovo pokrajino, ker sta se v njej rodila Mobutu in Jean-Pierre Bemba, poslovnež in uporniški vodja med drugo kongovsko vojno (1998–2003) ter tekmec Josepha Kabile na predsedniških volitvah leta 2006. Toda osamitev ima po drugi plati tudi nekatere prednosti. Zdravstveni delavci so prav zaradi nje lahko preprečili širitev zadnjega izbruha ebole v DR Kongo, kjer je med julijem in novembrom 2014 po uradnih podatkih umrlo 49 ljudi. AFP
