Tiskane izdaje
V šestem mesecu ameriške predsedniške kampanje, ko Američane do dejanskih volitev loči še celo leto, se na desnici še vedno gnete petnajst kandidatov in še vedno niti od daleč jasno, kdo bo izbranec republikancev. Tretje televizijsko soočenje v Koloradu ni prineslo odgovora, je pa zagrenilo razpoloženje tretjega Busha, ki želi v Belo hišo.
Ameriška javnost je že nekaj časa razdražljiva in jezna, svojo nejevoljo pa osredotoča na Washington in ljudi, ki jih vidi kot del političnega središča zvezne države. Nekdanji guverner Floride Jeb Bush, ki je spomladi vstopil v tekmo s slovesom predsedniške družine Bush (v dobrem in slabem) ter podporo vrha stranke in vrste premožnih donatorjev, to najbolj občuti na svoji koži. Z vrha raziskav javnega mnenja so ga sklatili nepolitiki, kot sta ostrojezični nepremičninski milijarder Donald Trump in temnopolti nevrokirurg Ben Carson.
Pa ne gre le za upor volivcev proti poklicnim politikom, tretji predsedniški kandidat Bush (po očetu Georgeu in bratu Georgeu mlajšemu) je izjemno okoren v modernem političnem okolju, kjer so pomembni hitri odzivi in kratke, ostre izjave, ki se lahko dinamično pretakajo po družabnih omrežjih. V sredo zvečer je poskušal vnesti nekaj energije v kampanjo z napadom na nekdanjega varovanca s Floride Marca Rubia, češ da ne opravlja svojih dolžnosti v kongresu. Toda mladi senator je nemudoma nakazal, da gre za obup in da se ga nekdanji vzornik loteva, ker ga je »nekdo prepričal, da ti bodo napadi name pomagali«. Občinstvo je bilo navdušeno.
Medijski pogrom
Tretje televizijsko soočenje politikov, ki bi radi v boju z demokrati zastopali republikansko stranko, je prenašala televizijska postaja CNBC, zato je bilo pričakovati vprašanja, povezana z gospodarstvom in financami. Voditelji so od kandidatov zahtevali, naj utemeljijo svoje predloge davčnih reform, in jih poskušali prisiliti, da pojasnijo svoje sporne izjave ali politične zamisli. Nekajkrat so poskušali poseči po naučenih puhlicah, ki ponavadi niso imele zveze z vprašanji, ali pa so bili odgovori in argumenti privlečeni za lase. To ni naletelo na prijazen sprejem pri kandidatih in pri strankarsko opredeljenem občinstvu. »Dosedanja vprašanja kažejo, zakaj Američani ne zaupajo medijem. To ni boj v ringu. Samo poglejte vprašanja: Donald Trump – ali ste zlobnež iz stripa? Ben Carson – znate seštevati? Marco Rubio – zakaj ne odstopite (kot senator)? Jeb Bush – zakaj vam pada podpora?« se je ujezil teksaški senator Ted Cruz. In odprl vrata jezu, saj se mu je pri udrihanju čez televizijske voditelje in povprek čez »osrednje medije« pridružila večina kolegov.
Politiki z napadi na medije prikrivajo svoje pomanjkljivosti in v sedanjem političnem ozračju nabirajo pozitivne točke pri najbolj zvestih volivcih, ti so se tudi v sredo navdušeno odzvali nanje. Bolj presenetljiv je bil včerajšnji odziv precejšnjega dela medijske krajine, ki se je strinjal z desnico, da so bili na CNBC preostri in ne bi smeli tako privijati kandidatov. Banalizacija novinarskega dela sicer ni izključno ameriška težava, toda trda vprašanja politikom, ki se bodo morali ukvarjati z reševanjem svetovnih in domačih kriz, ne bi smela sprožiti ogorčenja. Ne nazadnje ne gre za lepotno tekmovanje, čeprav se na obeh odrih menda zavzemajo za svetovni mir.
Pretkanca v senci
Republikanski kandidati ne razmišljajo veliko o novembru 2016, ampak igrajo na strune konservativne baze, ki ima odločilno vlogo pri izbiri kandidata stranke. Za zdaj v vodstvu ostajata netipična politika, le da je začel Carson dohitevati, po nekaterih anketah pa že prehitevati Trumpa. Pri čemer strupeni jezik nepremičninskega mogotca, s katerim je opletal po vseh zraven sebe, zamenjujejo na videz blagozvočne Carsonove besede, v katerih pa se skrivajo osupljive zamisli. Denimo o tem, da je strog nadzor nad orožjem pripomogel h holokavstu.
V sredo zvečer sta se v ospredje prebila Rubio in Cruz. Oba sta v raziskavah javnega mnenja pri vrhu preostalih kandidatov, kar jima daje dobro startno izhodišče v prihodnjih mesecih, ko naj bi se po pričakovanju analitikov izpraznila Trumpov in Carsonov balon. Ne nazadnje je bil pred štirimi leti v takšnem času na vrhu republikanske četice Herman Cain, temnopolti poslovnež, preden se je njegova kampanja razblinila.
Komentatorji opozarjajo na Cruza, ki zvito čaka na podoben razplet pri obeh sedaj vodilnih in prevzem njune podpore pri najbolj konservativnih volivcih, ter Rubia, ki vse bolj velja za »pametno izbiro« stranke, če si želi zmage na volitvah. Oba sta se načrtno izogibala prehitremu razcvetu kampanje, a hkrati ohranjala dovolj visoko podporo, da se lahko poženeta proti vrhu. Rubio je pri tem uspešno izrinil Busha, in čeprav kandidature slednjega še zdaleč ni konec, kot so včeraj oznanjali nekateri mediji, pa je njegova pot navzdol očitna.
