Sporazum, s katerim se rešuje azijski danes

Od azijskih držav je mogoče pričakovati, da bodo k preprečevanju podnebnih sprememb pristopile »z lastnimi motivi«.

Objavljeno
14. december 2015 16.59
CHINA-RELIGION-BUDDHISM
Zorana Baković
Zorana Baković

»Včeraj in jutri sta dneva, v katerih ne moremo nič narediti. Včeraj je minilo, jutri se še ni zgodilo. Danes je edini dan, ko lahko ukrepamo.« S temi besedami je pariško konferenco o podnebnih spremembah pokomentiral tibetanski duhovni vodja dalajlama in ob tem pozval svet, naj reši svojo streho.

»Tibet je kanarček v premogovniku,« je napisal igralec Richard Gere ob koncu konference, pri čemer je spomnil na starodavni običaj rudarjev, da so v jamo s seboj prinašali kanarčke. Ko so te nežne ptičice utihnile, so vedeli, da jih je ubila nevarna raven strupenega plina.

In res, »streha sveta« je bila posredno v samem središču pariškega srečanja. Medtem ko se zrak pod njo segreva zaradi pospešene industrializacije azijske celine, se velik del njegovih 46.000 ledenikov že topi dvakrat hitreje, s tem pa postaja neposredno vprašljiva varnost vode, posledično pa tudi trajnost azijskega razvoja. Ogrožene so skoraj vse glavne reke, od katerih je odvisno 1,3 milijarde ljudi. Je mar potrebno posebej omeniti, da je s tem ogrožen tudi območni mir?

V času, ko so v Parizu potekala sklepni pogovori o tem, ali bodo sporazum oblikovali v pogojniku ali v prihodnjiku oziroma o tem, ali se bodo države podpisnice izrekle, da »bi bilo treba« ali da »bodo zmanjšale« izpust ogljikovega dioksida, se je nad Peking spuščal gost smog. Za kakšen hip se je še pokazalo modro nebo, nato pa je mesto izginilo v sivi umazaniji. V določenih trenutkih ni bilo videti prsta pred nosom, kaj šele da bi slišali kanarčka s Himalaje. In prav vsi vzhodno in južno od Kitajske so čutili, kako zlahka se smog širi prek meja. Kašljali so Japonci in Korejci, da o Hongkonžanih sploh ne govorimo.

Ko je bil sporazum končno sprejet, bi si morale azijske države oddahniti.

Vendar pa so stvari, ki zadevajo podnebne spremembe, precej bolj zapletene od napisanega dokumenta. Vsi so ploskali pariškemu sporazumu. Prav tako pa so tudi vsi vedeli, da ima slovita izjava generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna, da se »svet začne jutri«, več pomenov. Šele ko bo to jutri postalo danes, ko je edino mogoče nekaj spremeniti, se bo videlo, v kolikšni meri so veliki in majhni onesnaževalci pripravljeni izvajati sporazum brez prelaganja, manipuliranja in politične trgovine.

Od azijskih držav, še zlasti tistih velikih, je mogoče pričakovati, da bodo k preprečevanju podnebnih sprememb pristopile »z lastnimi motivi«, kot je to poudarila kitajska časopisna agencija Xinhua. Kitajska in Indija bosta skrbno pazili na to, da se pariški sporazum ne bo spremenil v novo orožje neoimperializma, ki bi zaviralo njihov razvoj in s tem prelagalo začetek »azijskega stoletja«.

Spodbudno je tudi dejstvo, da sta obe azijski sili, ki sta hkrati tudi največji onesnaževalki svoje celine, že pred podpisom sporazuma uvedli konkretne ukrepe za zmanjševanje izpusta ogljikovega dioksida. Kitajska je razglasila prvi »rdeči alarm« zaradi visoke koncentracije strupenega smoga v več mestih, Indija pa je v New Delhiju ustavila registracijo dizelskih motornih vozil do 6. januarja, ko bodo v glavnem mestu znova preverjali stopnjo onesnaženosti.

Na papirju je Azija že pripravljena preiti na »premogovo dieto«. In v praksi se glede tega že ukrepa, se pa v ozadju vsega skriva ključno vprašanje: bo to, kar je danes videti kot »zelena« energija, zeleno tudi jutri.

Poglejmo, kaj se dogaja s hidroelektrarnami. Kitajska ima trenutno polovico od globalnega števila jezov in do leta 2020 načrtuje povečanje proizvodnje elektrike iz tega vira s sedanjih 300 na 350 gigawatov. Problem pa je v tem, da se iz vodnih rezervoarjev, v katerih v vodi gnijejo različne rastline in drevesa, v ozračje dviga velika količina metana. Večina »zelenih« rešitev v Aziji se pravzaprav vrti v začaranem krogu.

V trenutku, ko so v Parizu odpirali steklenice šampanjca, da bi proslavili uspešno podnebno konferenco, se je japonski premier Šinzo Abe mudil v Indiji. S svojim gostiteljem Narendro Modijem je sklenil vrsto sporazumov, med drugim tudi sporazum o indijskem nakupu japonske jedrske tehnologije. In čeprav je bilo to povsem v skladu s podnebnim sporazumom − kajti Indija je ena največjih onesnaževalk, tako da mora nujno in čim prej povečati udeležbo čistih virov v svoji energetski pahljači −, se prav v tem skriva tudi eden od izzivov, s katerim se bo Azija soočila v post fosilnem obdobju. Energetska nuklearizacija bo v Aziji eden glavnih načinov za doseganje zadanih ciljev. Tveganja, ki prihajajo vzporedno s tem, so morda majhna, morda pa velikanska. A medtem ko velike države v razvoju utrjujejo svoje temelje, morajo najprej pomisliti na streho, ki je ogrožena. In morajo ukrepati danes. To je glavni pogoj za to, da bo jutri malo bolj varno.