Tiskane izdaje
Šestnajst let po padcu talibskega režima in tri leta po koncu popolnoma propadle Natove misije Isaf je Afganistan, ki je v stalni vojni že skoraj štiri desetletja, ranljivejši in bolj kaotičen kot kadarkoli po letu 2001, ko so Združene države napadle talibski režim, ker je ta »gostil« Al Kaido in njenega voditelja Osamo bin Ladna.
Leto 2016 je bilo v Afganistanu najbolj krvavo po letu 2001. V napadih talibov in »konkurenčne« Islamske države je bilo ubitih 6700 pripadnikov afganistanskih oboroženih sil, ranjenih jih je bilo okoli 12.000. Letošnje leto bo – kot vse kaže – še veliko huj(š)e.
Nepreštete žrtve
To je le »statistika« – jezik številk, ki bi ga evropski in slovenski birokrati, ki Afganistan »razumejo« kot varno državo, zato v Kabul iz meseca v mesec vračajo vse več beguncev, morali razumeti. Za varno območje, denimo, velja tudi Kabul, kjer je bilo po podatkih afganistanske pisarne Združenih narodov število žrtev letos višje kot v kateri koli drugi afganistanski provinci, vključujoč, denimo, Helmand in Kandahar.
Število odobrenih prošenj za azil afganistanskim državljanom se hitro zmanjšuje, ker naj bi bila država varna za vračanje beguncev, ki so se leta 2015 in 2016 pridružili stotisočim drugim beguncev in migrantov na poti proti EU. Iz Evrope je bilo v Afganistan lani »vrnjenih« več kot 6800 beguncev, do danes okoli 8300. Večina proti svoji volji.
V uradno statistiko niso vključene civilne žrtve spopadov med afganistanskimi varnostnimi silami in različnimi uporniškimi skupinami, na čelu s talibi, po velikem delu države. Vanjo tudi niso vključene žrtve opijskih vojn – obračunov mafijskih skupin in zasebnih varnostnih podjetij, ki so se več let »napajala« iz evropske in ameriške razvojne pomoči. Vanjo tudi niso vključene žrtve podhranjenosti, skoraj neobstoječega zdravstva, opijske odvisnosti, družinskega nasilja, medsektaških obračunov … Vanjo niso vključene žrtve evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike ter tihotapci, zaradi katerih je na poti proti Evropi izginilo več sto večinoma mladih Afganistancev. In tudi tistih, ki jih je Evropa že poslala domov.
Padla država
Afganistan je padla država, afganistanska vojna pa je najdaljša v ameriški zgodovini in po drugi svetovni vojni tudi (proporcionalno) najdražja. Za kratko iluzijo uspeha in neskončen podaljšek krvavega kaosa so ameriški davkoplačevalci od leta 2001 plačali skoraj 900 milijard dolarjev, od tega 32 milijard dolarjev za vzpostavitev, oborožitev in urjenje po dolgih letih še vedno neučinkovitih in nemotiviranih afganistanskih varnostnih sil, ki imajo hude težave z infiltracijo nasprotnikovih vojakov (vojsko sestavlja 170.000 vojakov, v resnih vojaških operacijah pa jih sodeluje le približno desetina). V spopadih sicer vsak dan povprečno umre 31 afganistanskih vojakov.
V prvih dveh letih tuje vojaške navzočnosti v državi se je morda zdelo, da se razmere izboljšujejo in da je pred infrastrukturno, družbeno, institucionalno in politično uničenim Afganistanom »nekaj takega kot prihodnost«. Po invaziji na Irak in posledičnem izbruhu državljanske vojne je Afganistan za nekaj let izginil s seznama zunanjepolitičnih in varnostnih prioritet. To je razpršenim in oslabljenim talibom – z neskromno pomočjo pakistanskih varnostno-obveščevalnih služb ter postopnim vključevanjem novih in starih igralcev na afganistansko geostrateško igrišče (Kitajska, Indija, Rusija) – omogočilo postopno vrnitev.
Številne civilne žrtve, neselektivni vojaški cilji mednarodnih in afganistanskih sil, pomanjkanje resne politične in varnostne vizije, korupcija, umetne politične elite, nepotizem, diktatura patriarhata, velika brezposelnost in vse večji geostrateški pritiski so še dodatno razširili manevrski prostor delovanja skrajnih in tudi kriminalnih skupin.
Za povečavo klikni na grafiko.
Talibi obvladujejo več kot polovico afganistanskega ozemlja, v zadnjem času pa spet sodelujejo z »lokalno izpostavo« samooklicane Islamske države. Velik del afganistanskega ozemlja pa je pod nadzorom različnih gospodarjev vojne – večinoma povezanih z zasebnimi varnostnimi podjetji, tihotapci opijske paste in varnostno-obveščevalnimi službami. Centralna vlada v Kabulu, oportunistična in nekompetentna koalicija naravnih sovražnikov in plačancev, je pod vodstvom predsednika Ašrafa Ganija še šibkejša kot med dolgoletno, s korupcijskimi škandali prežeto vladavino Hamida Karzaja. Oblasti v Kabulu so še vedno v celoti odvisne od mednarodne, večinoma ameriške finančne pomoči.
Pri tem ni mogoče prezreti, da so se razmere v Afganistanu močno poslabšale po odhodu Natove misije (leta 2014), ki je na vrhuncu – pred sedmimi leti – štela več kot 130.000 vojakov, v desetletjih sodelovanja naše države v afganistanski vojni tudi veliko slovenskih. Zdaj je pod Hindukušem le še desetina te številke. Združene države imajo v Afganistanu trenutno okoli 9000 vojakov – in le ameriški vojaki imajo dovoljenje za sodelovanje v neposrednih spopadih. Njihovo število se bo v prihodnjih tednih in mesecih povečalo za okoli polovico. Evropski vojaki so v Afganistanu le v vlogi inštruktorjev in opazovalcev.
