Stranki Aung San Su Či prepričljiva večina v parlamentu

Zmago Narodne lige za demokracijo (NLD) na parlamentarnih volitvah prejšnjo nedeljo v Burmi so pričakovali vsi. Nacija s 51 milijoni prebivalcev si že zelo dolgo želi korenitih sprememb. Kljub temu pa je bil popolni poraz do zdaj vladajoče Stranke za skupno solidarnost in razvoj (USDP) presenetljiv.

Volilna komisija je v petek sporočila, da je NLD z Aung San Su Či na čelu od skupno 664 sedežev v parlamentu osvojila 364 zastopniških mest. Z ustavno odredbo je 166 mest rezervirano za predstavnike vojske. Čeprav z nekaj deset volišč iz najbolj oddaljenih območij še pričakujejo rezultate, pa ima dozdajšnja opozicija že sedaj prepričljivo večino za samostojno oblikovanje vlade in izvolitev novega predsednika.

Ustava ne dovoljuje, da bi to dolžnost prevzela Aung San Su Či. Njena sinova sta namreč britanska državljana, na čelu države pa ne sme biti človek, katerega družinski člani so tujci. Kljub temu je 70-letna junakinja azijske demokracije prava zmagovalka teh volitev. Čestitke, ki prihajajo z vsega sveta, so zato namenjene prav njej osebno. Preobrat, ki se je zgodil v Burmi, je njeno življenjsko delo.

Veliko žrtvovanja

Aung San Su Či je za to, kar se danes dogaja v državi, žrtvovala 15 let svobode in velik del družinske sreče. Mlajši sin Kim je imel 11, starejši Alexander pa 15 let, ko se je leta 1988 vrnila iz Oxforda v Jangon, ker je hotela stati ob strani umirajoči mami ter nadaljevati politični boj, ki ga je začel njen ubiti oče. Zavedala se je, da ne sme zapustiti Burme, ker ji vojaška hunta ne bi dovolila prečkanja meje. Do leta 2010, ko so jo izpustili iz hišnega pripora, je sinove objela samo nekajkrat. Moža Michaela Arisa ni smela obiskati niti takrat, ko je umiral za rakom na prostati. Od leta 1989, ko so jo prvič zaprli v hišni pripor, pa do njegove smrti, ga je videla samo petkrat.

Zato ni napačno, če volilno zmago NLD in Aung San Su Či primerjamo z »dolgim korakanjem na svobodo« južnoafriškega borca za demokracijo Nelsona Mandele. Že res, da bo morala burmanska »Dama«, kot jo njeno ljudstvo ljubkovalno kliče, imenovati proxy-predsednika in biti, kot je sama izjavila, »nad njim«, toda podobnosti med Južno Afriko in Burmo 21 let pozneje lahko vidimo tudi v tem, da je burmanski predsednik Tein Sein, tako kot nekdanji južnoafriški predsednik Frederik Willem de Klerk, sprejel poraz in čestital zmagovalcem volitev. Pri tem je zatrdil, da je vsemogočna burmanska vojska pripravljena zagotoviti mirno predajo oblasti.

Veliko razlogov za zgodovinskost teh volitev tiči prav v tem. Spremembo so končno sprejeli tudi tisti, ki so jo več kot pol stoletja kot talca držali v ujetništvu diktature.

Vendar pa za politika ni nič težjega kakor iskanje izgubljenega časa. Aung San Su Či in NLD ne bosta začela od začetka, ampak od tiste oddaljene točke, ko je Burma začela gospodarsko, družbeno in politično toniti v temo. Pričakovanja ljudstva so prevelika, kompromisi neizbežni, pasti in izzivi prenevarni.

Sporočili so, da je Aung San Su Či poslala pisno zahtevo za pogovor o narodni spravi in da se bo v ta namen prihodnji teden srečala s Tein Seinom. Dogovorila se bosta glede politične tranzicije. Toda zmagovalci so bili že prisiljeni vojski obljubiti, da bo ohranila nadzor nad nekaj ključnimi ministrstvi in sicer za obrambo, policijo in mejni nadzor.

Še pomembneje pa je, da bodo generali tudi v demokratični Burmi lahko uresničevali svoje interese pri proizvodnji bakra in drugih dragocenih kovin. Eden od pogojev za mirno politično tranzicijo je bil tudi, da se vojski ne vzame iz rok izkoriščanje žada, ki na leto prinaša 30 milijard dolarjev zaslužka. Tukaj se ob enem tudi skrivajo prvi izzivi za napovedane reforme. Poznavalci ocenjujejo, da gre več kot polovica žada iz države po ilegalnih poteh. S tem se izognejo predpisom, po katerih bi moral zaslužek pripadati ministrstvu za finance oziroma državnemu proračunu. Ena prvih nalog, ki se je bo morala lotiti Aung San Su Či, je čiščenje korupcije. To pa neizbežno pomeni potiskanje prsta v osje gnezdo.

Berač z zlato skledo

Zaradi obilice naravnih virov v obliki nafte, plina, dragih kamnov in mineralov na eni strani, ter nizkega družbenega proizvoda 1200 dolarjev na prebivalca, za Burmo pogosto pravijo, da je »berač z zlato skledo za hrano«. Čeprav ravno v tej skledi tiči upanje za boljšo prihodnost, je revščina burmanskega ljudstva obremenjena s spopadi med različnimi etničnimi in verskimi skupinami, šovinizmom radikalnega budističnega klera, tragično bedo muslimanskih manjšin in razpuščenimi mehanizmi za upravljanje z državo, ki je umeščena na strateško pomembnem mestu zapletenega azijskega kontinenta.

Aung San Su Či je še enkrat dokazala, da lahko zmaga, toda zdaj se zastavlja vprašanje, ali zna tudi vladati. Odgovor na to vprašanje je za Azijo zelo pomemben. Burma je že dolgo arena, v kateri se bojujeta demokratični in avtokratski sistem vrednot. Zmagovalec tega dvoboja bo tisti, ki bo narodu v resnici prinesel boljše življenje.