Tiskane izdaje
O japonskem premieru Šinzu Abeju se v zadnjem času govori, da je velik hazarder. V trenutku, ko mu je javnost z različnimi anketami sporočila, da ga ne mara, je razpustil parlament in razpisal predčasne volitve.
Čeprav se je na njegovi ruleti znašla nepričakovana ovira v obliki nove Stranke upanja in njene ustanoviteljice Juriko Koike, napovedi za zdaj kažejo, da utegne Abejeva Liberalnodemokratska stranka (LDP) v nedeljo osvojiti od 281 do 303 sedeže v spodnjem domu parlamenta s skupno 465 poslanci, tako da bi lahko LDP z manjšo koalicijsko partnerico, stranko Komeito, potrdila dvotretjinsko »supervečino«, kakršno je sicer imela že do zdaj.
Ko se je po razpustitvi parlamenta kot glavna izzivalka nepričakovano pojavila Juriko Koike, se je za hip zazdelo, da bi utegnile biti volitve, ki so napovedane za 22. oktober, Abejev »moment Therese May«. Podobno kot je britanska premierka junija razpisala volitve in ob tem računala na šibko opozicijo, nato pa se je vse skupaj končalo tako, da je izgubila sedež v parlamentu, se je za hip zdelo, da bo 65-letna guvernerka Tokia s populističnimi obljubami o prevetritvi okostenelega političnega vodstva pristrigla peruti Abejevi LDP, pri čemer ni skrivala, da si želi postati prva japonska premierka.
Igranje na majhno upanje
Juriko Koike je pred 25 leti iz televizijske voditeljice postala političarka, da bi, kot je dejala, »ustvarjala novice, ne pa jih objavljala«. Od takrat je sledila temeljnemu načelu, da ni dovolj biti zunanji kritik, temveč je nujno treba postati igralec v areni. Tako je še kot članica največje politične stranke postala prva japonska obrambna ministrica, nato pa tudi prva ženska, ki se je potegovala za položaj predsednice LDP, preden jo je zapustila, potem ko lani večina njenih strankarskih kolegov ni hotela podpreti njene kandidature za guvernerko Tokia.
Ko je objavila, da bo šla v tekmo z Abejem z novo stranko, ki jo je poimenovala Kibono To (Stranka upanja), je nekdo pripomnil, da se celo njena terierka imenuje Sori, kar po japonsko pomeni 'premierka', in izid politične rulete je bil za kratek čas videti negotov.
A se je kmalu pokazalo, da Juriko Koike ni pripravljena na prevzem najvišje funkcije. Njena največja pomanjkljivost je pravzaprav v tem, da njena politična igra temelji na majhnem upanju. Zavzema se za majhno vlado brez povečanja proračunske pogače, ki bi jo imela na voljo, zahteva odpravo jedrske energije in se predstavlja kot »konservativna reformistka«.
Čeprav Japonci v resnici ne marajo Abeja, bodo kljub temu glasovali za njegovo veliko vlado, zvišanje potrošniške takse z 8 na 10 odstotkov v prihodnjih dveh letih, za proaktivno diplomacijo, kar dejansko pomeni revizijo pacifistične ustave, za ponoven zagon jedrskih elektrarn, o katerih se bo pokazalo, da so varne, in predvsem za odločno stališče do Severne Koreje in Kitajske.
Če že morajo izbrati svoje barve »konservativnih reform«, bodo to kljub vsemu tiste, ki jih ponuja Šinzo Abe, mož z dovolj poudarjenim profilom »konservativnega reakcionarnega nacionalista«, kot ga imenujejo nekateri analitiki. Abe je politik velikega upanja. V njegovem srcu je želja, da »Japonsko znova naredi veliko«, a ne tako, kot z ZDA počne Donald Trump. Razlika med Abejem in Trumpom je veliko večja kot podobnost med japonskim premierom in kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Zanimiva je koincidenca, ki bo pripeljala do tega, da bosta dve največji azijski gospodarstvi v istem trenutku potrdili dva močna voditelja s podobnimi ideali, vtkanimi v posebno mešanico konservatizma in reformizma, in to z enakim prepričanjem, da si njun narod zasluži svetlo pot v prihodnost, ki pa seveda pripada njima.
Podobnost nacionalizmov
V tem trenutku ni bistveno, da bodo nov mandat Xi Jinpingu potrdili na partijskem kongresu, Abeju pa na svobodnih volitvah. Pomembnejša je podobnost njunih nacionalizmov, njunega zaupanja v gospodarsko silo svojega naroda in njune prepričanosti o zgodovinski misiji, ki se opira na kulturološko superiornost in civilizacijsko kontinuiteto. Kitajska pod Xijem in Japonska z Abejem na čelu sta dostojni tekmici, ki bosta v prihodnjem obdobju oblikovali območno ureditev.
Tako Abe kot Xi si želita ob tem imeti Trumpa za partnerja v oportunističnem zavezništvu, katerega cilj je, pa naj je to slišati še tako absurdno, odprava ameriške prevlade na Daljnem vzhodu. To, da se Abe ponuja ZDA kot desna roka v morebitnem napadu na Severno Korejo, in to, da Xi poziva Washington k strpnosti v odnosih do Pjongjanga, pravzaprav vodi k istemu cilju. Oba si želita spremeniti korejsko krizo v svoje politično jamstvo. Za Abeja bi lahko bilo oboroženo posredovanje prvi dejanski korak iz pacifistične ustave, Xiju pa bi diplomatsko umirjanje razmer na Korejskem polotoku zagotovilo novo strateško prednost.
Ni prostora za tretjega
Pred začetkom kitajskega partijskega kongresa, ki bo potrdil nedotakljivo vladavino Xi Jinpinga, in japonskimi volitvami, ki bodo spremenile Abeja v najmočnejšega japonskega premiera tega stoletja, je Severna Koreja opozorila, da »lahko vsak trenutek izbruhne jedrska vojna«. Namestnik severnokorejskega veleposlanika v ZN Kim In Rjong je resda potrdil, da se bo to zgodilo, če si bodo ZDA drznile uporabiti proti Pjongjangu oboroženo silo, a je njegova grožnja kljub vsemu zvenela kot posebej poudarjen okvir političnih dogodkov v Pekingu in Tokiu, ki vodijo v isto smer. Ali bosta okrepljena voditelja Kitajske in Japonske dobra za Azijo in nato tudi za ves svet, je težko napovedati, dokler ne bosta pokazala, kako bosta razdelila karte in po katerih pravilih se bo nadaljevala ta zapletena igra, ki sta jo že začela.
Kar zadeva Trumpa, se bo z obema sestal že čez kakšen teden. Pa bo opazil, da ga tako Xi kot Abe potiskata z geopolitičnega prizorišča? Ali mu je vseeno? Za igralno mizo na tej strani Tihega oceana tako ali tako ni prostora za tretjega.
