Svet postaja vse bolj prazen

Življenje na zelenomodrem planetu je po petih izumiranjih spet na kocki.

Objavljeno
07. december 2015 14.10
Shawn Heinrichs inspects shark fins drying on a rooftop in Hong Kong.
Brane Maselj
Brane Maselj

Tudi v tem tednu, ko svet na podnebni konferenci v Parizu išče dogovor o omejitvi dviga temperature na dve stopinji, so v Pekingu zaradi onesnaženja zraka zapirali šole in urade. Smog nad kitajsko prestolnico, ki je tokrat kar za 35-krat presegel določene varne meje, je nedvoumen dokaz človekovega nasilja nad naravo – in samim seboj.

A prenagljeno bi bilo sklepati, da so za gosto meglo trdnih delcev, zaradi katere na Kitajskem vsak dan umre 4000 ljudi, krivi samo in sami Kitajci. Britanska dobrodelna organizacija Oxfam je izračunala, da je za polovico vseh izpustov na svetu odgovorna desetina najbogatejših zemljanov in da revna polovica sveta proizvede le desetino za okolje škodljivih plinov. Oxfam ugotavlja, da izpusti v državah v razvoju pogosto nastanejo zaradi potrošniških potreb v najbogatejših državah na svetu. Stroka od vsake države zahteva odgovornost za izpuste, ki nastajajo na njenem ozem­lju, hkrati pa molči o tem, koliko se proizvaja za porabo v bogatejših državah, ki se nato bahajo z varovanjem podnebja. V resnici celotna količina toplogrednih plinov, ki jih proizvede revnejša polovica Kitajske – to je približno 600 milijonov ljudi – zaleže le za tretjino izpustov, za katere je odgovornih 30 milijonov najbogatejših Američanov.

Šesto izumiranje

Čeprav je najbolj odgovoren, pa človek ni edina žrtev lastnega onesnaževanja. Zaradi učinkov tople grede narašča temperatura ozračja, kar vedno, tako znanstveniki, povzroči tudi povišanje koncentracije ogljikovega dioksida (CO2). Od tretjine do polovico ga vsrkajo oceani, ki zato postajajo vse bolj kisli in raztapljajo korale ter školjke, polže in morske ježke. Poldruga milijarda krav medtem na kopnem hkrati proizvede več toplogrednega plina – metan ima 22-krat večji toplogredni učinek kot CO2 – kot ves svetovni transport. Poleg »industrijske pridelave« mesa in mleka se na planetu nadaljuje tudi nezakonito ubijanje divjih živali zaradi delov njihovih teles, ki jim v posameznih kulturah pripisujejo posebne pomene.

Življenje na Zemlji je znova na kocki, tokrat zaradi nepojmljivega pohlepa neoliberalistov. Znanstveniki napovedujejo, da bo do konca stoletja izginilo 50 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst. Še več oziroma slabše: z najbolj dejavnim izkoriščevalcem okolja, človekom – po njem se sedanje geološko obdobje imenuje kar antropocen –, vstopa zelenomodri planet v svoje šesto obdobje množičnega izumiranja. Številne vrste so že izumrle, druge izginjajo pred našimi očmi. Samo v zadnjem stoletju se je populacija gepardov zmanjšala za 90 odstotkov in populacija tigrov za 97 odstotkov. Morske želve, leopardi, nosorogi in orangutani so samo nekatere od številnih ogroženih živalskih vrst, ki so jim dobesedno šteti dnevi.

V največji planetarni ekološki katastrofi pred približno 250 milijoni let, katere sledove biologi in geologi odkopavajo v kamninah perma, obdobja med paelozoikom in triasom, je bilo s površja Zemlje izbrisanih kar 95 odstotkov vseh morskih organizmov. V geološko izjemno kratkem obdobju, v nekaj milijonih let, so izum­rli vsi trilobiti, foraminifore, starodavne korale, večina mahovnjakov, ramenonožcev in morskih lilij, drugih iglokožcev ter večina takrat­nih rib. Med kopenskimi bitji je izginila večina dvoživk, 75 odstotkov, in kar 80 odstotkov vseh plazilcev, zapiše v Simbiotskem človeku Anton Komat, in povzame ameriškega paleontologa Goulda, da je bilo permsko veliko umiranje največje od petih množičnih umiranj v minulih 600 milijonih zemeljskih let.

Šesto umiranje, ki se začenja pred našimi očmi z drastičnim zmanjševanjem biotske pestrosti, utegne preseči najbolj znano izumiranje ob koncu krede pred 70 milijoni leti, ki je bilo usodno »le« za 25 odstotkov vseh živalskih družin, med njimi za razvpite dinozavre. Že leta 2007 je takratni nemški okoljski minister Sigmar Gabriel navedel, da bo do leta 2050 izumrla skoraj tretjina vseh vrst. Nekateri svarijo pred izgubo do 140.000 vrst na leto.

Slovenija je del iste zgodbe

Slovenija je s približno 26 tisoč znanimi živalskimi in rastlinskimi vrstami za zdaj še zelo bogata država. Toda tako kot drugod v svetu se tudi pri nas zmanjšuje tako biotska raznovrstnost kot število habitatnih tipov ter nekaterih ekosistemov (mokrišča), na podlagi spremljanja stanja v okviru projekta Natura 2000 pojasnijo pri zavodu za varstvo narave: »Najslabše je s travniškimi in sladkovodnimi vrstami. Tega stanja ne moremo pripisati enemu samemu dejavniku, tako tudi rešitev ne more biti enoznačna. Vemo, da v zadnjih 50 letih človek s svojimi dejavnostmi močno obremenjuje prostor, pa naj bo z gradnjo vseh vrst (infrastruktura in bivanje), intenziviranjem kmetijstva, torej poljedelstvom, živinorejo in izkoriščanjem gozda. Če k temu dodamo še nenadne naravne dogodke, kot je žled, pojav nekaterih bolezni in invazivne tujerodne vrste, ki se širijo na račun domačih, potem je jasno, da Slovenija izgublja svojo biotsko pestrost.«

Čeprav skoraj vsi znanstveniki na področju biodiverzitete priznavajo, da je stopnja izgube vrst zdaj večja kot kdaj prej v zgodovini človeštva, se moramo pri teh katastrofičnih napovedih zavedati tudi njihove relativnosti, opozarja biolog dr. Mihael Toman: »Zaradi človeške last­nosti, da najbolj opažamo tiste vrste, ki so nam najbolj na očeh, zelo malo vemo o organizmih, ki so denimo v zemlji. Arahnologi še vedno odkrivajo nove oziroma neznane vrste pajkov, in to hit­reje, kot pa ti izumirajo. Ker so predvsem stalne spremembe tiste, ki določajo naše okolje, je težko meriti, koliko je izumiranje vrst samo posledica človekove dejavnosti.« Poleg tega, pravi Toman, nekatere vrste človek pomaga razširjati. V naše okolje smo tako na novo zanesli nekatere že iztrebljene sesalce, kot so ris, volk, šakal, svizec, muflon, medtem ko se je bober priselil sam.

Slovenija je na podlagi zakona o ohranjanju narave leta 2002 izdala pravilnik o uvrstitvi ogroženih rast­linskih in živalskih vrst na rdeči seznam, ki ga sestavlja 41 skupin. Med nam najbližjimi sesalci je na njem več kot 50 živali, največ netopirjev, pa tudi vsem dobro znani rjavi medved. Veliko večino ogroženih pa sestavljajo skupine, za katere se nestrokovnjaki malo zmenimo, kot denimo praprotnice, semenke, hrošči, gliste, stenice, enodnevnice, spužve, praživali itd.

Sonaravna vzdržnost

Česar ne vidiš, tudi ne opaziš, a če postaneš pozoren, vidiš, da narava, ki se z velikim pretokom ljudi in blaga globalizira tudi sama, povsod kaže podobo osiromašenja, pravi avtorica učbenika o trajnostnem razvoju Maja Smole Đorđević, ki poučuje predmet uprav­ljanje podeželja in krajine: »Čeprav imamo občutek, da je danes na trgu na tisoče različnih živil, to v resnici ne drži. V trgovini lahko izbiramo med 20 sortami jabolk, vendar je to tako rekoč le zunanji videz. V resnici sta samo dve vrsti, sladka in kisla, pa še ta so na otip enako povoskana. Enako je tudi z drugo ponudbo, čeprav embalaža obljublja marsikaj.« Različnih okusov, kakršni so bili nekoč, dandanes ni več, pravi profesorica biologije in gospodinjstva, ki se posveča etičnemu odnosu do narave. Ni trajnostnega raz­voja, uči svoje dijake in študente, če poleg ekološkega ravnotežja ne upošteva tudi ekonomske varnosti in socialne pravičnosti.

Psihoyosov dokumentarni triler

Da brez družbenih sprememb ni mogoče ustaviti naraščajočega siromašenja biodiverzitete, se dobro zaveda tudi z oskarjem nagrajeni režiser dokumentarnih filmov Louie Psihoyos. To, kar se dogaja z okoljem, je za Zemljo katastrofa epskih razsežnosti, opozarja filmar, ki želi, da si svet neha zatiskati oči pred izgubo biotske raznovrstnosti. Da bi našel načine, s katerimi bi to preprečili, je v minulih dveh letih s svojo ekipo prekrižaril svet po dolgem in počez. S sodelavci se je infiltrirali v osrčje najnevarnejših črnih trgov z živalmi ter o tem in učinku toplogrednih plinov posnel pretresljiv dokumentarni triler Na robu izumrtja, ki je svetovno premie­ro doživel minuli teden v kar 220 državah sveta, tudi v Sloveniji (ponovitev danes).

Discovery se je s Psihoyosovim filmom odmaknil od svojega komercial­nega pristopa, pri katerem s hitrimi rezi, nemirno kamero in dinamično montažo povečuje napetost dogajanja. Izumiranje življenja na kopnem in v vse bolj zakisanem morju je dovolj dramatično že samo po sebi, da človeka globoko prizadene. Velike naravne katastrofe niso nič v primerjavi s tem, kar si delamo sami, pravi Psihoyos, ko snema prelepe orjaške mante v njihovem čarobnem lebdenju sredi svetle modrine. Sanjska podvodna bitja s širokimi krili bodo izumrla, ker so vzhodnjaki prepričani, da so njihove škrge zdravilne. A če jih hočemo ohraniti zanamcem, morajo domačinom v indonezijski Lamakari, kjer je največji podvodni pašnik planktona za mante, poiskati drugo delo, se zaveda. Če v tem trenutku ne najdemo rešitve, in nihče je ne more najti namesto nas, bo katastrofa neizbežna, opozarja Louie Psihoyos.

Nič bolje kot manti ne kaže morskemu psu, katerega populacija se je v samo eni človekovi generaciji zmanjšala za 90 odstotkov. Čeprav je preživel štiri svetovna izumrtja, bo ta veliki plenilec predvsem zaradi svoje repne plavuti, ki je nadvse cenjena v juhi, v kratkem izumrl. Izumrla bo tudi polovica od 7000 različnih vrst dvoživk in polovica od 350 vrst želv, na Floridi izumirajo celo že vrabci. Svet postaja vse bolj prazen ...