Svoboda za Deniza Yücela!

Berlin – »Predsednik Erdoğan, ogrožate vse, kar ste skupaj z drugimi zgradili!« S pogledom na volitve v Franciji,­ na Rusijo, ZDA in še posebej Turčijo je novi nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier zagovarjal svobodo, pravno državo in človekove pravice – in zahteval svobodo za dopisnika­ časopisa Die Welt Deniza Yücela.

Nemški novinar turškega rodu je v turškem preiskovalnem zaporu, potem ko so mu zaradi člankov in intervjujev očitali propagando za teroristično organizacijo. Za zapahi je tudi več kot 150 turških novinarjev, a je kazenski pregon dopisnika s (tudi) nemškim potnim listom še eno razkazovanje moči do Nemčije vse bolj avtoritarnega turškega predsednika­ Recepa Tayyipa Erdoğana. V čedalje bolj razjarjenih besednih napadih obtožuje to državo nacističnih metod samo zato, ker Nemci nočejo, da on in njegovi ministri izvajajo kampanjo za bližajoči se referendum o ustavnih spremembah v njihovi državi. Približno poldrugi milijon nemških Turkov lahko voli tudi v stari domovini, in na zadnjih volitvah so v 60 odstotkih podprli Erdoğana.

Sedanji predsednik je še kot premier večkrat poskusil razdvojiti trimilijonsko turško skupnost, zato so Nemci občutljivi. Aprila bodo Turki na referendumu odločali tudi o novih, večjih pooblastilih za Erdoğana, ki bo, če mu bo uspelo, tako rekoč vladal sam. Obljubil je celo ponovno uvedbo smrtne kazni in samo ob misli na to mora stresti neštete politične zapornike v državi. Po lanskem ponesrečenem poskusu državnega udara so končali v zaporu tudi številni zagovorniki zahodnih vrednot, nešteto jih je izgubilo zaposlitev.

Triinštiridesetletni sin turških »gostujočih delavcev« iz Flörsheima ob Majni, ki je na berlinski Svobodni univerzi (FU) študiral politične vede in pred dopisovanjem za Die Welt pisal za berlinski Taz, ima številne podpornike tudi med nemškimi Turki. Za predsednika bavarske turške skupnosti TGB Vurala Ünlüja je primer Deniza Yücela »grotesken«, kot je ocenil v intervjuju za časopis Die Welt.

Mnogim morda ni všeč, da se je dopisnik srečal z voditelji Kurdske delavske stranke (PKK), a je pisal o tem, ni pa delal propagande zanje, po prepričanju nemško-turškega voditelja to nima nič skupnega s pravičnim in neodvisnim sodstvom. »Je politični ujetnik, saj ga Erdoğan uporablja za pridobivanje glasov v konservativno-nacionalističnem taboru. S tem se kaže kot politik moči, ki nikomur ne popušča, Yücel mu je prišel prav.« O »diktatorju iz Ankare« je govoril tudi sopredsednik nemških zelenih Cem Özdemir, tudi sam sin »gastarbajterskih« staršev, za Ünlüja pa ima referendum zgodovinske razsežnosti, saj grozi s končanjem versko, kulturno in etično pluralistične Turčije.

Erdoğan in njegova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) bosta ob morebitni zmagi obračunala z vsemi tremi, zato je predsedniku vseeno, koliko diplomatskega porcelana razbije, je poudaril vodja TGB, ki je sicer predlagal toleriranje turških političnih nastopov v Nemčiji »s stisnjenimi zobmi«, da se Erdoğan in njegovi ne bi mogli predstavljati kot žrtve. Nemška podružnica AKP je sporočila, da ne bo več turških predvolilnih zborovanj v tej državi. Opazovalci še nimajo enotnega mnenja o tem, ali so se tako odločili zato, ker so se ustrašili zavračanja, ali pa mislijo, da so že dosegli cilj.

Nemška vlada premalo odločna

Po mnenju nekaterih nemška vlada ni bila dovolj odločna. Navedli so primer nizozemske novinarke Ebru Umar, ki so jo v Turčiji aretirali lani – in jo kmalu izpustili, po prepričanju nizozemskih kolegov tudi zaradi odločnega ukrepanja nizozemske vlade. Ta je nedavno prepovedala tudi nastope turških politikov na njihovih tleh, toda v Berlinu so opozorili, da je evropska in mednarodna vloga Nemčije drugačna. Tudi nemški ministrstvi za zunanje zadeve in pravosodje si močno prizadevata za Deniza Yücela, kanclerka Angela Merkel pa se je zavzela zanj med nedavnim obiskom v Ankari, čeprav se mora s turškim predsednikom pogajati tudi o nadzoru nad begunsko krizo in drugih vprašanjih. Za to ni bila poplačana, ampak je bila za svojo načelnost celo simbolno kaznovana: turški gostitelj jo je za poziranje pred kamerami in fotoaparati posedel pred gigantsko turško­ zastavo.

Deniz Yücel ostaja v preiskovalnem zaporu, kjer ga lahko brez procesa zadržujejo kar pet let, po poročilih tistih, ki so mu blizu, v samici. Za živahnega in družabnega novinarja naj bi bila že to kruta kazen, še hujša je najbrž negotovost, kaj bo z njim. Prijatelji, znanci in vsi zainteresirani pa niso pozabili nanj. Približno 800 ljudi se je pred kratkim v Yücelovem berlinskem Kreuzbergu udeležilo branja njegovih tekstov, pred tem je stotine ljudi po Nemčiji demonstriralo z avtomobilskimi povorkami. Turškega predsednika to ni prepričalo o izpustitvi Weltovega dopisnika niti o spravljivejšem pristopu do Nemčije in drugih evropskih držav. Ponavlja žaljive primerjave z nacistično Nemčijo, njegov zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu pa Evropi grozi celo – z verskimi vojnami.