Tiskane izdaje
New York – V Beli hiši so si vsi oddahnili. Pričanje odstavljenega direktorja FBI Jamesa Comeyja je resda še bolj omajalo verodostojnost Donalda Trumpa, toda najhujša politična kriza doslej je vsaj za nekaj časa za njim. Po dveh dneh molka je znova začivkal twitter, Trump je oznanil »popolno ubranitev časti«.
Predsednik ZDA je namenoma spregledal, da ga celo njegovi zagovorniki v kongresu označujejo za nekakšnega neukega divjaka, ki mu moramo oprostiti tacanje po normah in pravilih, ker nima izkušenj z vodenjem države. Po tej razlagi Trump ni prekršil zakona in poskusil ustaviti preiskavo zvezne policije proti Michaelu Flynnu, nekdanjemu svetovalcu za nacionalno varnost, ampak je le nekoliko po domače poskusil prepričati Comeyja, naj ne muči generala, ki ima že tako dovolj drugih težav. Na njegovo stran se je postavil tudi pravnik Alan Dershowitz, ki je med drugim sodeloval pri obrambi O. J. Simpsona. Po njegovih besedah ima predsednik ustavno pristojnost, da lahko odloča, o kom bo potekala preiskava, prav tako bi lahko vedno pomilostil Flynna.
Na desnici se počasi oblikuje napad na nekdanjega direktorja FBI, čeprav v četrtek na zaslišanju niti eden od republikanskih senatorjev, ki sicer ne slovijo po vljudni zadržanosti, ni napadel njegove kredibilnosti ali verodostojnosti njegovega pričanja. Kritik je deležna Comeyjeva odločitev, da bo prek prijatelja – profesorja prava na newyorški univerzi Columbia Daniela Richmana – dostavil medijem svoje zapiske pogovorov s predsednikom. »WOW, Comey pušča podatke medijem,« je danes v svojem slogu zapisal tudi Trump.
|
Majanje iskrenosti
Nekdanji direktor FBI, ki si je lani nakopal srd demokratov, ko je tik pred volitvami oznanil ponovno preiskavo ravnanja Hillary Clinton z zaupno e-pošto (nato pa jo preklical), je zdaj deležen jeze desnice, na levici pa je že skoraj junak. Po četrtkovem zaslišanju smo priča tehtanju verodostojnosti kariernega uradnika, ki se leta trudi ustvariti podobo discipliniranega, nepristranskega in odločnega pravnika, ki se do potankosti poskuša držati zakonov, pravil in norm delitve oblasti v demokratični državi.
Na drugi strani je Trump, ki je začel predsedovanje z napihovanjem množice na svoji prisegi in z izmišljeno trditvijo o milijonih »ilegalcev«, ki naj bi nezakonito glasovali na volitvah. Predhodnika Baracka Obamo je neupravičeno obtožil, da mu je prisluškoval, dolgo se je bahal, da je dosegel »največjo elektorialno zmago po Ronaldu Reaganu«, čeprav je to daleč od resnice (in ustreznega besedišča).
Vse to je le vrh ledene gore laži, polresnic ali izmišljotin, ki se kopičijo od začetka njegovega političnega vzpona. »V bitki za verodostojnost med Trumpom in Comeyjem je vsem jasno, da bo zmagal Comey,« je za New York Times dejal Adam Goldberg, nekdanji svetovalec predsednika Billa Clintona. Konservativni mediji, kot je Wall Street Journal, poskušajo omajati tudi pravičniško samopodobo, ki jo daje nekdanji direktor FBI. Danes so v komentarju zapisali, da je »vladni uradnik, ki ga vodijo politični interesi ... njegov motiv pa je bolj maščevanje, kot pa iskanje resnice«.
Hkrati se predsedniku obetajo nove težave, saj je Comey v četrtek večkrat poudaril, da bi rad slišal posnetke njunih pogovorov, s katerimi mu je Trump 12. maja grozil prek twitterja, tako da Bela hiša lahko pričakuje nov val zahtev za njihovo objavo. Če resnično obstajajo, lahko pokopljejo Trumpovo predsedovanje, če jih ni, bo to še en dokaz, kako si predsednik ZDA izmišljuje. Tiskovni predstavniki Bele hiše že dneve neprepričljivo ponavljajo, da »nimajo pojma«, ali predsednik resnično snema pogovore ali pa se poskušajo izmotati s kislimi šalami, da bodo »pogledali pod zofe«, ali so kje snemalne naprave.
Merjenje utripa
Trumpove težave so še vedno predvsem bolj politične kot pravne, toda hkrati mu grozi vrsta preiskav, na čelu s posebnim preiskovalcem pravosodja Robertom Muellerjem, za kar je spretno poskrbel Comey, ko je zapisnik pogovora s Trumpom poslal v javnost. Politično neizkušeni newyorški milijarder si ni zapomnil ene od temeljnih washingtonskih modrosti, da politikov ponavadi ne pokopljejo njihova dejanja, pač pa poskusi, da bi jih prikrili. Tako njegove težave (še) ne izvirajo iz preiskave, ali je njegova kampanja sodelovala pri ruskem napadu na volitve, pač pa iz poskusov, da bi jo udušil.
Predsednik Richard Nixon je odstopil po mesecih preiskav, ki so razkrivale njegove zlorabe in nemoralno delovanje, toda usodna je bila predvsem erozija podpore v kongresu. Konec je prišel, ko so republikanci, izčrpani od dveh let afere Watergate, podprli začetek postopka za njegovo odstavitev. Bill Clinton se je ob trdni podpori stranke izmazal iz podobne zadrege, ko so republikanci sprožili postopek odstavitve zaradi laganja pod prisego.
Trump je predsednik dobrih 140 dni, v tem času pa se Bela hiša opoteka od škandala do škandala, zaradi česar močno trpi upravljanje države, velike obljube o pomembnih ideoloških spremembah zakonodaje pa so zataknjene v kongresu, čeprav ima stranka večino v obeh domovih in je republikanec tudi predsednik. Trump je doslej ohranil podporo v jedru volivcev, ki so ga jeseni pripeljali na oblast. Desnica še ni izgubila nadomestnih volitev, ki so v zadnjih tednih preizkušale morebitno prerazporeditev volilnih glasov. Toda rezultati so bili dovolj tesni, da je pri številnih poslancih in senatorjih, ki jih novembra prihodnje leto čaka tekma za stolčke, zaznati tesnobo.
