Tiskane izdaje
Že nekaj časa je jasno, da bo Severno Korejo mogoče prepričati k ustavitvi njenega jedrskega in raketnega program le na dva načina: z neposrednim dialogom med Pjongjangom in Washingtonom ... ali z bombami.
Ameriški zunanji minister Rex Tillerson je najprej med obiskom Japonske v četrtek izjavil, da je glede tega vprašanja treba zavzeti »drugačno stališče«, ne da bi podrobneje pojasnil, kaj ima v mislih. Dan pozneje je bil nekoliko bolj neposreden, ko je, čim je pripotoval v Južno Korejo, opozoril, da je politika »strateškega potrpljenja« do Severne Koreje končana, v prihodnosti pa da ni izključena nobena druga opcija, niti vojaško posredovanje.
Tillerson je to izjavil neposredno po tem, ko je obiskal tako imenovano demilitarizirano cono, ki deli obe Koreji, glede na to, da je bil to njegov prvi stik z realnostjo 38. vzporednika, pa niti ni presenetljivo, da je pomislil na orožje. Kjer koli na svetu je težko najti takšno koncentracijo vseh možnih vrst orožja v kombinaciji s takšno napetostjo vojakov na obeh straneh - vojakov, ki, pripravljeni na spopad v vsakem trenutku, nenehno zrejo drug v drugega na razdalji vsega nekaj sto metrov.
Foto: Lee Jin-man/AFP
Tillersonu v vlogi dolgoletnega direktorja naftnega koncerna Exxon Mobil ni bilo treba biti posebej pozoren na Severno Korejo, ki nima nafte in jo mora uvažati (oziroma, bolje rečeno, dobivati v okviru redne pomoči) iz Kitajske. Prav to je bil eden od argumentov površnih analitikov, ki so doslej trdili, da se ZDA korejske krize ne bodo lotile na enak način kot so se, denimo, iraške.
Britanci so v svoj diplomatski slovar celo uvrstili novo besedo, ko so ugotavljali, da Severna Koreja ni bombardibilna (angl. bombardable), vendar to ni imelo nikakršne povezave z nafto. Najpomembnejši razlog za dosedanje »strateško potrpljenje« je bila bližina Kitajske in močna navzočnost kitajskih interesov v skoraj vsakem segmentu korejskega vprašanja.
Tako je tudi zdaj Tillersonova grožnja v veliki meri namenjena prav Pekingu, kamor bo odpotoval v soboto. Ocena, da so propadla 20-letna prizadevanja, da bi Severno Korejo prepričali, naj opusti svoje jedrske ambicije, je pravzaprav kritika kitajske politike do njene sosede. V ozadju njegovih zahtev po »drugačnem nastopu« do Severne Koreje je v prvi vrsti napoved povečanja ameriške vojaške navzočnosti v severovzhodni Aziji, ki bo Kitajsko prisilila v novo fazo oboroževalne tekme.
Kljub temu je šef ameriške diplomacije izjavil, da si Washington ne želi, da bi »situacija prerasla v vojaški obračun«, in napovedal »nove diplomatske, varnostne in ekonomske ukrepe«, s katerimi bodo poskušali zmanjšati grožnjo bojevitega severnokorejskega voditelja Kim Džong Una.
• Je Kim Džong Un že v bunkerju?
• Trenirali smo, da bi vas zadeli
A vprašanje je, kako se bo Pjongjang odzval na verjetnost oborožene opcije. Tisti trenutek, ko bo Kim Džong Un ocenil, da je ta opcija ne samo realna, ampak tudi neizogibna, mu ne bo nič več preprečilo, da potegne sprožilec vseh bomb in raket, s katerimi razpolaga, pa čeprav bi bila to samomorilska poteza. Precej gotovo je namreč, da bi bila ključni cilj morebitne vojaške operacije Kimova glava. Zato bi severnokorejskemu voditelju v nekem trenutku lahko postalo vseeno, kako bo umrl, edino upanje za daljnovzhodni mir pa je čim dlje prelagati ta trenutek.Japonska je, vsaj tako se zdi, sklenila, da ta ni več daleč in je v petek organizirala prve vaje evakuacije prebivalcev v primeru raketnega napada. Sirene so razparale nebo nad polotokom Oga, ki je najbližji točki, kamor so na začetku meseca strmoglavile tri severnokorejske rakete. Prebivalci so, oprtani z nujnimi potrebščinami, hiteli v zaklonišča, šolarji pa so se najprej vrgli na tla, nato pa se zatekli v športno dvorano.
Vojna tako dobiva konkretno podobo. Ali se ji bo mogoče izogniti, je odvisno od tega, ali je v žepih glavnih akterjev vendarle še ostala drobtinica potrpljenja ali pa je oborožena opcija že prestala izračun, ki je pokazal, da se večini držav v regiji vendarle še najbolj splača.
