Tiskane izdaje
Pričevanja severnokorejskih ubežnikov o letih lakote v tej državi so strašna. Otroci, zlasti tisti, ki so ostali brez staršev, so morali, da so preživeli, jesti ostanke koruze iz kravjih iztrebkov. Včasih so v obupu grizljali celo uši iz svojih las. Kadar se Severni Korejci spomnijo teh težkih časov, v glavnem za trpljenje in smrt več milijonov rojakov okrivijo totalitarni režim.
Ko je Mednarodni inštitut za proučevanje politike hrane (IFPRI) ta mesec objavil poročilo o lačnih otrocih, se je pokazalo, da jih je več v demokratični Indiji kot v komunistični Severni Koreji. Po globalnem indeksu za leto 2017 je Indija zdrsnila na 100. mesto na seznamu 119 držav, kar je sedem mest pred dnom, hkrati pa tudi sedem mest za Severno Korejo. V Aziji so bolj od indijskih otrok lačni le še majhni Pakistanci in Afganistanci.
Ostanki revščine
Lakota in diktatura sta že dolgo obravnavani kot medsebojno povezana pojma. Na Kitajskem je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja za posledicami podhranjenosti umrlo na milijone ljudi, potem ko je pokojni Mao Zedong zaradi izsiljene industrializacije prisilil kmete, da so izpraznili žitne rezerve in uničili pluge. Južnokorejski zdravnik, ki je prejšnji teden operiral prebeglega severnokorejskega vojaka, je bil šokiran zaradi črevesnih parazitov okoli njegovih notranjih ran, dejstvo, da ima begunec hepatitis B, pa priča o slabem stanju javnega zdravstva v tej državi.
A tudi na Kitajskem so bili črevesni paraziti nekaj običajnega do konca prejšnjega stoletja, sicer pa so tudi v tej državi našteli 130 milijonov prenašalcev hepatitisa B in 30 milijonov kronično obolelih za to boleznijo. Vse to so še vedno ostanki revščine, s katerimi se sistematično bori kitajska vlada. Na seznamu IFPRI je Kitajska letos na 29. mestu. Ker pa se nadaljuje program izkoreninjenja revščine, cepljenja otrok na oddaljenih območjih in splošno zviševanje ravni javnega zdravstva, kitajski problem ni več lakota, ampak sreča. Nedavne raziskave IFPRI so namreč pokazale, da smog bistveno vpliva na psihično stanje otrok in duševno zdravje mladih, tako da se kitajska mesta zdaj borijo predvsem z depresijo in čezmerno težo kot posledico dejstva, da se ljudje zaradi onesnaženosti veliko manj ukvarjajo z dejavnostmi na prostem.
Številne azijske države se premalo ukvarjajo z javnim zdravstvom in prehrano revnejših rojakov. Foto: Reuters
Je Indija še velesila?
Indijski mediji so precej kritično sprejeli poročilo IFPRI. Vprašali so se, zakaj so v tej državi še vedno glavne novice s področja »visokega politikantstva v prestolnici«, ko pa je v tretji največji azijski sili v 21. stoletju lakota še vedno več kot resen problem. Bloger, novinar in umetnik Ashwin Tombat je podvomil o indijskem statusu velesile, hkrati pa izrazil zaskrbljenost, ker se je njegova država letos povzpela za 30 mest navzgor na seznamu Svetovne banke, ki kaže, kje je najlažje poslovati, hkrati pa zdrsnila za 21 mest, kar zadeva globalni indeks prepada med spoloma, in za tri mesta na globalnem indeksu lakote (lani je bila Indija na 97. mestu), tako da se je znašla globoko pod svojimi manjšimi sosedami, kot so Nepal, Burma, Šrilanka in Bangladeš.
Gurbir Singh je za časopis The New Indian Express razmišljal, da je slab položaj na seznamu IFPRI logična posledica dejstva, da vlaga Indija v javno zdravstvo le nekaj več kot odstotek bruto domačega proizvoda, zato ni nenavadno, da je 44 odstotkov otrok, mlajših od pet let, lažjih in manjših, kot bi morali biti v tej starosti, kar 72 odstotkov otrok pa je slabokrvnih.
Otroci v Bangladešu. Foto: Reuters
Severni Korejci nižji od Južnih
To, da je Severna Koreja z 18 milijoni prebivalcev sedem mest pred Indijo, ki ima 1,2 milijarde prebivalcev, še ne pomeni, da je stanje v tej državi dobro. Po trditvah Svetovne zdravstvene organizacije je vsak četrti otrok v tej državi nekaj centimetrov nižji od vrstnikov v Južni Koreji.
Pri tem se ubežniki iz Severne Koreje celo generacijsko razlikujejo. Starejši so najpogosteje pobegnili zaradi lakote in revščine, tako da so njihova pričevanja o vsakdanjem življenju na severu polotoka polna strašnih prizorov o pobiranju koruznih zrn iz kravjih iztrebkov. Mlajši so večinoma prebegnili zaradi drugih motivov. Eni zaradi želje po svobodi, drugi celo zaradi radovednosti, da bi videli, kakšen je svet na drugi strani meje. Ti begunci so v glavnem pripadniki privilegiranih slojev. Mnogi so zatrdili, da so imeli zaradi svobodnega trga, ki ga Kim Džong Un dopušča, dovolj mesa in zelenjave, in to v glavnem sveže, saj zaradi rednih prekinitev dobave električne energije le redko kaj zamrznejo.
Čeprav bi morali poudariti, da v demokraciji, kot je Indija, še toliko manj pa v socializmu, na kakršnega prisega Severna Koreja, ne bi smelo biti lačnih otrok, je podobnost med obema državama kljub vsemu v nečem drugem. Privilegirani so tako v Indiji kot v Severni Koreji bolj zainteresirani za jedrsko orožje in močne rakete kot za javno zdravstvo in prehrano revnejših rojakov. Zato sta si ti dve državi tako blizu na seznamu, ki razkriva drugo plat njunih sistemov. In ju v eni točki celo izenačuje.
