Tiskane izdaje
»Nisem zaskrbljen!« je dejal dalajlama, ko so ga novinarji v Ulan Batorju vprašali, kaj misli o tem, kar prihaja z Donaldom Trumpom na čelu ZDA. Predsedniški kandidati lahko včasih med kampanjo govorijo marsikaj, kar jim je po volji, ko pridejo na oblast, pa se »morajo soočiti s stvarnostjo«, je svoj optimizem pojasnil tibetanski duhovni poglavar.
Dalajlamove politične analize so v glavnem zgolj simpatične, relevantne pa prav toliko, kolikor so intuitivne. Pred ameriškimi volitvami si je, denimo, v pogovoru s Piersom Morganom na vprašanje, kaj meni o takrat še republikanskem kandidatu za predsednika, z dlanjo pokril čelo, tako kot so počesani Trumpovi lasje, nato pa s kazalcem in palcem sklenil krog in na ta način ponazoril »majhna usta«, ki se ves čas odpirajo in zapirajo.
»To je moj vtis,« je dejal redovnik, ki nima računalnika, televizijo pa gleda takrat, ko so na sporedu poročila.
Zdaj je na koncu svojega obiska v Mongoliji, kjer se je mudil ta teden, napovedal, da se bo poskušal med svojim naslednjim bivanjem v ZDA sestati z novim predsednikom, saj meni, da je Amerika še vedno vodilna država svobodnega sveta, to pa je za Tibetance pomembno. Samo z obrambo demokratičnih vrednot je mogoče kolikor toliko zaščititi tibetansko pravico do kulturne avtonomije in lastne identitete, kar je pogoj za obstoj himalajskega naroda znotraj meja velike Kitajske.
Morda gre za budistično naravo velikega dela Azije, morda tudi za »soočenje s stvarnostjo«, a po prvem šoku, ki ga je povzročila Trumpova zmaga, se na Daljni vzhod vrača optimizem. Resda previdno, a vse bolj očitno.
Velika pričakovanja
Kitajci so med drugim na spletu našli posnetek Trumpove vnukinje Arabelle, ki, oblečena v po kitajsko skrojeno rdečo oblekico deklamira klasično kitajsko pesem, posvečeno napornemu delu kmetov na poljih. Posnetek je bil očitno narejen pred kitajskim novim letom, torej februarja, večina od desetih milijonov kitajskih uporabnikov spleta, ki so si ogledali posnetek, pa je zdaj prepričana, da dejstvo, da se petletna Arabella uči kitajsko, odkar je dopolnila 18 mesecev, ne more pomeniti nič drugega kot to, da celotna družina veliko pričakuje od poslovanja z azijsko silo.
Optimizem se počasi vrača tudi v kitajsko politično vodstvo. Namestnik premiera Wang Yang je na konferenci o digitalni trgovini, ki je ta teden potekala v Washingtonu, ugotovil, da lahko veliko število navzočih pomeni samo eno. »Čeprav bo v ameriški vladi prišlo do določenih sprememb, ostaja strast ameriških poslovnih krogov za gospodarsko sodelovanje s Kitajsko nespremenjena,« je poudaril Wang. Če gledamo dolgoročno, je Trump za Kitajsko celo boljša izbira od Hillary Clinton, je izjavil upokojeni general Jin Yinan, visoki vojaški svetovalec in nekdanji direktor Inštituta za strateško proučevanje kitajske obrambne univerze. Manj se bo vmešaval v globalno politiko, tako da bo Kitajska pod manjšim političnim in vojaškim pritiskom v azijsko-pacifiškem območju, kot bi bila v primeru, če bi bila v Beli hiši Hillary Clinton, ki bi zagotovo nadaljevala svojo strategijo povečane prisotnosti v Aziji. Celo če bo Trump kratkoročno prinesel določeno dozo negotovosti, pravi Jin, bo dolgoročno gledano njegovo ukvarjanje z domačimi problemi manjše azijske države prisililo k temu, da bodo svojo varnostno odvisnost od ZDA spravljale v ravnovesje z globljim partnerstvom s Kitajsko. »Majhni narodi morajo običajno, da bi preživeli, vzpostaviti ravnovesje med velikimi silami, vendar to ne pomeni, da se morajo popolnoma postaviti ob eno od njih,« je dejal Jin. »To se bo moralo spremeniti, morda že prihodnje leto.«
Dobra novica za Japonsko
Trump na položaju predsednika je »za Japonsko dobra novica – čeprav Japonska morda ne razume, zakaj«, je zapisal Grant Newshan iz Japonskega foruma za strateške študije. »Veliko čiščenje« v vrstah ameriških funkcionarjev, ki imajo na skrbi Azijo, bi utegnilo biti koristno, pravi Newshan, in to že zato, ker bo v dvostranske odnose prineslo novo kri in nove ideje. Japonska si lahko zdaj oddahne, saj je kazalo, da bi v vlado Hillary Clinton, če bi zmagala na volitvah, prišli prav tisti ljudje, ki bi morali prevzeti določeno odgovornost, ker so brez moči opazovali, kako naraščajo kitajske aspiracije v Južnem in Vzhodnem kitajskem morju in kako Severna Koreja dopolnjuje svoj jedrski arzenal.
Celo Severna Koreja se je obrnila na Trumpa, resda posredno, a z oljčno vejico v rokah, in to tako, da je v memorandumu zunanjega ministrstva, ki so ga objavili na devetih straneh, podrobno kritizirala politiko Baracka Obame, češ da je šlo za »nasilno in zlohotno strategijo teptanja Demokratične ljudske republike Koreje«. Če bi se ZDA odrekle jedrskim grožnjam Severni Koreji, je še rečeno v memorandumu, če bi popolnoma spremenile politiko do Pjongjanga, bi lahko bile stvari videti povsem drugače in probleme bi lahko začeli odpravljati na Korejskem polotoku.
Azija od Amerike pričakuje samo to, da se sooči s stvarnostjo. In v tem primeru bi imel dalajlama prav, ko pravi, da se svet spreminja na bolje. Celo z Donaldom Trumpom.
