Tiskane izdaje
Vsi so še vedno osupli, Amerika je izvolila nekoga, ki je zasnoval svojo kampanjo na sovraštvu, Donald Trump je bil vendar vseskozi razumljen kot anomalija v političnem prostoru.
Nazadnje je zmagal, na presenečenje večine in vsem predvolilnim prognozam navkljub, on, proti kateremu je bil celoten establišment, tudi republikanski, in celoten Hollywood, postal bo petinštirideseti predsednik ZDA. Značilno je, kako je predsedniška kampanja kazala veliko nepriljubljenost Hillary Clinton, hladne, svinčene, prozaične političarke. Vodilni teoretik neokonservativizma Robert Kagan jo je opisoval kot demokratsko neokonservativko, komentator NYT za utelešenje washingtonskega konsenza.
Kandidat brez kakršne koli politične izkušnje pa je Američanom ponujal tisto, kar so jim ponujali predhodniki − sanje. Nenehno je govoril o Ameriki, ki bo spet postala velika, tako kot sta to govorila, recimo, George W. Bush ali Barack Obama, oba sta verjela v magijo Amerike oziroma svojega sporočila.
Novi stanovalec Bele hiše pa se bo moral spopasti, kot je pred kratkim v enem od intervjujev izjavil ameriški pisatelj Jonathan Safran Foer, z umiranjem ameriških sanj. »Američani so precej frustrirani in prestrašeni, nacija gleda izginjanje ameriškega sna pred svojimi očmi. To sam dobro razumem, saj je moja družina utelešenje prav teh istih sanj: moja mati je bila rojena v Evropi v enem od centrov za razseljene osebe, ki so bili za begunce in preživele koncentracijskih taborišč ustanovljeni po drugi svetovni vojni. Kot majhna je prišla v Združene države, ni znala niti ene angleške besede. Počasi je odprla trgovinico z živežem in dosegla skromno raven ekonomske varnosti, ki je dala njenim otrokom dobro izobrazbo v javnih šolah. To so ameriške sanje: načelo enakih možnosti, enakost prav vseh ljudi in pravica do iskanja sreče ... Toda danes za večino novih Američanov možnosti napredovanja in za prehajanje meja obstoječega socialnega razreda ni več. Ameriške sanje so mrtve, ostal je samo mit. Trump je v kampanji poosebljal in se poigraval s frustracijami teh Američanov, hranil se je z njihovo jezo.«
Še vrsto let me bosta preganjali naslednji vprašanji, je v enem od komentarjev zapisala ameriška feministka Gloria Steinem.
»Kako je Hillary Clinton prehodila pot od ocene o najbolj cenjeni ženski v Ameriki, 'o kateri smo slišali in brali, kjer koli že na svetu', kakor jo je 14 let zapored na sam vrh uvrščala vsakoletna raziskava Gallupa, pa do točke, ko so jo primerjali s proslulim Richardom Nixonom? In kako je njen nasprotnik Donald Trump prešel od zgodovine korporativnih bankrotov, ceno katerih so plačevali drugi, od rasne diskriminacije in predatorskega vedenja do žensk do kandidata za predsednika Združenih držav?«
Hillzilla
Nazadnje je demokratska favoritka obveljala za tisto, kar je o njej pisala Maureen Dowd. Ena najbolj nepopustljivih do nje je bila vseskozi kolumnistka New York Timesa. V enem od svojih famoznih pisanj jo je že pred desetimi leti, v času demokratskih predvolitev med Obamo in Clintonovo, poimenovala s skovanko »Hillzilla«. »Bo Hillzilla zlomila Obambija?« je bil naslov komentarja izpod peresa Dowdove, ki se je spraševala, ali ne bo močna, pretkana političarka zmečkala, strla svojega tekmeca. Podobno je bila pred časom prva, ki je o Hillary Clinton zapisala, da je verjetno še večja, bolj pravoverna republikanka od Donalda Trumpa samega.
Opisovala jo je kot lažnivo, dvoumno in pogoltno, kot tisto, ki se valja v denarju in je idealna kandidatka republikanske stranke, kot uničujoč dejavnik za feminizem. Zaradi tega je seveda popolnoma neprimerna figura za predsednico Združenih držav Amerike. Nedavna knjiga 64-letne Maureen Dowd z naslovom The Year of Voting Dangerously (2016) je izbor člankov o degeneriranosti ameriške politike, posvečena je nekdanji zunanji ministrici in republikanskemu kandidatu Donaldu Trumpu. Zaradi svojih kritičnih pisanj je bila v svetu novinarstva in urednikovanja, ki je posebej v ZDA zelo zlepljen z mainstreamom, deležna preštevilnih kritik. Kolumnistka je med drugim velikokrat zapisala, da je Hillary Clinton sovražna do žensk in feminizma sploh in da je do kraja obsedena z močjo.
