Tiskane izdaje
»Politika ene Kitajske je politični temelj zdravega razvoja kitajsko-ameriških odnosov,« je izjavil tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang v ponedeljek. »Če se ta temelj zamaje, ne bo več na ničemer mogoče razvijati nadaljnjih stabilnih odnosov med Kitajsko in ZDA ter njunega dvostranskega sodelovanja na najpomembnejših področjih.«
To je bil prvi uradni odziv kitajske vlade po intervjuju, ki ga je ameriški predsednik Donald Trump v nedeljo dal televiziji Fox. V njem je odkrito izrazil pomisleke o tem, ali naj Amerika še podpira načelo ene Kitajske, ki pravi, da je Tajvan neločljivi del kitajskega ozemlja, čeprav ima vse značilnosti zrele, demokratične in neodvisne države. »Popolnoma razumem, kaj pomeni politika ene Kitajske,« je povedal v oddaji Fox News. »Toda ne vem, zakaj bi se morali držati tega načela, razen če se s Kitajsko ne bomo dogovorili o drugih zadevah, tudi o trgovini.« Nato je Trump spet naštel, kaj vse ga moti v odnosih z azijsko silo: začel je z domnevno manipulacijo z valutnim tečajem, nadaljeval z visokimi kitajskimi carinami za uvoz ameriškega blaga in končal z jedrsko Severno Korejo, pri kateri »nam (Kitajska) sploh ne pomaga«. Tajvan se je tako spremenil v grožnjo.
Lahek plen
Vse odkar je Trump prejel telefonski klic tajvanske predsednice Cai Ing Ven, ki mu je čestitala za volilno zmago, je očitno, da bo na novo premislil o dosedanjih odnosih med silama. »Če sem iskren, mislim, da ne bi bilo vljudno zavrniti tega klica,« je pojasnil televiziji Fox. Toda Kitajce precej bolj zanima, kdo je Trumpu svetoval, naj se najprej loti tajvanskega vprašanja in z njim zamahne nad kitajsko glavo kakor z grozečim mečem, s katerim bi lahko posekali vse niti dosedanjega partnerstva ali miru v regiji. »Zaradi svoje neizkušenosti je Trump lahek plen radikalnih svetovalcev okoli njega,« piše v uvodniku partijskega glasila Global Times, v katerem so opozorili, da lahko Kitajska odgovori na takšne provokacije »s podporo in celo z vojaško pomočjo ameriškim sovražnikom«.
Eden od »radikalnih svetovalcev« bi lahko bil nekdanji senator Bob Dole, čigar odvetniška družba v Washingtonu je, kakor je sam povedal časopisu Wall Street Journal, prejemala po 20.000 dolarjev mesečno od tajvanskega predstavništva v zameno za svetovalne storitve, povezane s spornim telefonskim klicem. Neimenovani član Trumpove tranzicijske skupine je povedal, da je Dole pripravil telefonski pogovor med Cai Ing Ven in izvoljenim ameriškim predsednikom. Potem ko so ZDA in Republika Kitajska (kakor se Tajvan uradno imenuje) leta 1979 pretrgale diplomatske stike, je Tajvan v Washingtonu navzoč samo tako, da tu deluje gospodarsko in kulturno predstavništvo Tajpeja (TECRO), ki opravlja naloge veleposlaništva.
TECRO ima z Dolovo družbo že nekaj let sklenjen sporazum o lobiranju v ameriških političnih krogih, vendar se je leta 2016 posvetil predvsem tajvanskemu odnosu z ameriško vlado in kongresom.
Dole, ki je bil tudi sam kandidat za predsednika in je tokrat zgodaj podprl Donalda Trumpa, ni edini republikanec, ki zagovarja tesne odnose s Tajvanom. Vprašanje je, kaj je ta politični veteran hotel doseči, ko je organiziral telefonski pogovor s Cai Ing Ven, in kako namerava Trump izkoristiti ta očitno učinkovit vroči krompir pri načrtovanju svoje politike do Kitajske in Azije. Ali je poseben položaj Tajvana le adut pri političnem barantanju o vprašanjih, kakršna so, denimo, trgovina in Severna Koreja, ali pa bi bila nova ameriška vlada pripravljena narediti radikalnejši korak, denimo se začeti javno in odkrito pogovarjati o otoku, ki mu Kitajska preprečuje članstvo v skoraj vseh večstranskih organizacijah.
Pripravljeni na vojaški poseg
Najobčutljivejše vprašanje se glasi, ali je ameriško priznanje Tajvana mogoče, če upoštevamo, da blagovna menjava med ZDA in Kitajsko znaša skoraj 600 milijard dolarjev ter da je azijska sila lastnica ameriških obveznic, vrednih okoli 1200 milijard dolarjev.
»V odnosih med obema stranema ob Tajvanski ožini bi resnično zapihala prava burja, če bi opustili politiko ene Kitajske,« opozarja Global Times. »Kitajska bi tako sprejela več novih političnih ukrepov proti Tajvanu, in če bi Trump vztrajal pri provokacijah, morda ne bi več dajala prednosti mirnemu združenju, ampak vojaški prisvojitvi (otoka).«
Toda malo vojaških strokovnjakov, tako na kitajski kot tajvanski strani, meni, da je kitajska vojska pripravljena na vojaški poseg proti Tajvanu. Resda je v zadnjih nekaj desetletjih tehnološko napredovala, vendar bi bila zasedba otoka s približno 36.000 kvadratnimi kilometri površine ter s 23,5 milijona prebivalcev in z okoli 300.000 vojaki, dobro oboroženimi z najsodobnejšim ameriškim orožjem, lahko prevelik zalogaj, tudi če se ameriška vojska ne bi vmešala. Zelo pomembno je tudi, kako bi se na obsežen vojaški napad na strateško pomemben otok odzvala Japonska, in zelo nevarno se je poigravati s to možnostjo, ki bi gotovo ogrozila azijski mir ter globalno varnostno in gospodarsko stabilnost.
Ameriški prijatelj
Kitajska je kljub temu hotela pokazati, da misli resno, zato je v nedeljo poslala vojaško letalo proti otoku Mijako blizu Okinave, da je preletelo morje tik ob tajvanski obali. To so bile menda zračne vaje, toda japonski lovski letali F-15 sta se takrat znašli v bližini kitajskega bombnika, zato sta se Tokio in Peking v ponedeljek medsebojno obtoževala zaradi ogrožanja varnosti v zračnem prostoru.
Posebno vprašanje je, katere »sovražnike ZDA« bi lahko Kitajska podprla, ne da bi hkrati ogrozila svojih interesov in varnosti. Džihadisti in Islamska država imajo vsi na svojih zemljevidih označen Xinjiang, kjer živi muslimanski narod Ujguri, med katerimi so nekateri že radikalizirani in naklonjeni idejam o odcepitvi Vzhodnega Turkestana od Kitajske. Kitajski uvodnik pri tem gotovo ni mislil na Rusijo. Trump in ruski predsednik Vladimir Putin sta za zdaj še vedno sredi idilične predigre, ki bi se lahko razvila v novo partnerstvo, potem ko bo naslednji ameriški predsednik zasedel svoj položaj. Seveda če tudi tu ne bodo prevladali radikalni republikanci, ki se zbirajo okoli Trumpa in ki Rusije nikakor ne morejo imeti za ameriškega prijatelja.
