Tiskane izdaje
Če je bil lahko Richard Nixon, ki je bil dokazani protikomunist, edini ameriški predsednik, ki je leta 1972 obiskal Kitajsko, potem je morda Donald Trump, kot republikanec najostrejšega jezika, edini, ki bi lahko odpotoval v Pjongjang.
Tako vsaj upajo tako imenovani »trumpologi«, ki proučujejo politično miselnost in psihološke preobrazbe sedanjega vodje Bele hiše, in vztrajno ponavljajo: v času, ko se je Nixon držal za roke z Mao Zedongom, se ni Kitajska ne po ideološki retoriki ne po vojaški doktrini nič kaj dosti razlikovala od sedanje Severne Koreje. Torej gre zgolj za vprašanje daljnosežnosti vizije in cilja, ki se ga želi doseči.
Vendar pa se trenutno stvari še zdaleč ne nagibajo v tej smeri. Severna Koreja je v nedeljo preizkusila nov tip izstrelka in pojasnila, da lahko z njim pošlje močne jedrske konice do oddaljenih ciljev, ameriška vojska pa se prav te dni uri v raketiranju severnokorejskih oporišč z orožjem za množično uničenje.
Tako se razmere na Korejskem polotoku še naprej vrtijo v začaranem krogu: voditelj Kim Džong Un je, kot navajajo južnokorejski viri, ukazal svoji vojski, naj bo v nenehni pripravljenosti na ameriško raketiranje, temu pa bodo zagotovo sledile nove izstrelitve balističnih izstrelkov, če že ne tudi šesti jedrski poskus. S tem pa se seveda zmanjšuje sleherna možnost, da bi Trump postal novi Nixon, pa tudi predsednik Južne Koreje Mun Dže In bo težko izpolnil svojo predvolilno obljubo, češ da bo šel prej na obisk v Pjongjang kot v Washington.
Donald Trump. Foto: Brendan Smialowski/AFP
Analitiki opozarjajo na to, da je Trumpova strategija na Korejskem polotoku, ki so jo redno spremljale grožnje z oboroženim napadom, že propadla, in to že s tem, da je Severna Koreja kljub vsemu poslala v zrak izstrelek hvasong-12 z zavidanja vrednim dosegom 4500 kilometrov, kar pomeni, da bi lahko z njim dosegla ameriška vojaška oporišča na Guamu.
Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Trumpova bojevita retorika spodbudila Kitajsko, da poostri svoje stališče do sosednje zaveznice, a je tudi to trajalo le kratek čas, kajti tako kot so v Pekingu zainteresirani za denuklearizacijo Korejskega polotoka, so hkrati prav tako resno zaskrbljeni spričo posledic morebitne vojne ali strmoglavljenja severnokorejskega režima.
Reke Severnih Korejcev
»Trumpologi« morajo priznati, da je nenavadna osebnost ameriškega predsednika znova potegnila iz prahu različne scenarije, ki bi jih bilo mogoče pričakovati v primeru strmoglavljenja dinastije Kim. Po tistem, ko je ameriška Cia v začetku maja vzpostavila Center za misijo v Koreji, katerega naloga je bila na svoj način odgovoriti na »resne grožnje, ki iz Severne Koreje ogrožajo ZDA in njihove zaveznice«, bi se morali vprašati, ali so dramatične obtožbe iz Pjongjanga, češ da je Cia načrtovala atentat na Kim Džong Una, v resnici zgolj ena od severnokorejskih paranoj.
To je bilo znamenje, da je treba podrobno izdelati načrt tudi za takšen scenarij, prva stvar, na katero so pomislili proučevalci Severne Koreje, pa je bila reka beguncev, ki bi se odpravila na pot v primeru strmoglavljenja režima ali celo državljanske vojne, ki je nikakor ne bi smeli izključiti, če upoštevamo globoka nesoglasja med posamičnimi partijskimi in vojaškimi frakcijami, ki so se trenutno pritajile pod majavo avtoriteto mladega voditelja.
Če bo torej prišlo do notranjega pretresa, je treba vsekakor pričakovati več milijonov beguncev. Ker je območje vzdolž tako imenovanega »demilitariziranega območja«, ki poteka med obema Korejama, v resnici minsko polje, ki si ga ne bi drznil nihče prečkati, bi se večina beguncev napotila proti Kitajski.
Že zdaj na deset ali celo sto tisoče Severnih Korejcev prečka reki Jalu in Tumen, ki nato v kitajskih pokrajinah Liaoning in Jilin iščejo možnosti za kakršen koli že zaslužek. Vendar jih v sedanjih razmerah kitajska vlada obravnava kot »ilegalne ekonomske migrante«, nato pa jih – odvisno od splošnega političnega ozračja – ali ignorira, ali pa pošlje nazaj čez mejo. Če bi prišlo od humanitarne krize, bi morala Kitajska prevzeti vlogo, podobno tisti, ki jo ima Turčija, ko gre za migrante iz Sirije.
Ne vojna ne mir
Prav zaradi tega Trump ne more pričakovati, da bo od Kitajske v prihodnje kaj več koristi pri zatiranju Severne Koreje, kot jo je bilo do zdaj. Azijska sila bi, kot pravijo vojaški analitiki, v primeru zloma Kimovega režima od ZN zahtevala odobritev, da njena vojska vstopi v Severno Korejo, da bi nato tam vzpostavila tamponsko območje in ublažila humanitarno krizo, vendar pa so vse to zelo zapletene in tvegane poteze, ki se jih bodo v Pekingu branili, vse dokler bo to mogoče.
Vladimir Putin in Xi Jinping. Foto: Wu Hong/AFP
Zato se vse bolj zdi, da bi utegnila Trumpu pri nadaljnjih korakih po gorečem Korejskem polotoku prej kot Kitajska pomagati Rusija. Predsednik Vladimir Putin se je bolj odkrito kot kitajsko vodstvo postavil v bran Kim Džong Unu in od vseh sil zahteval, naj »prenehajo ustrahovati Severno Korejo«. »Moramo se vrniti k dialogu,« je dejal v ponedeljek.
Poleg tega so v četrtek vzpostavili prvo neposredno ladijsko progo med Vladivostokom in severnokorejskim pristaniščem Radžin, in čeprav je projektil v nedeljo padel čisto blizu ruske obale, je Moskva tudi tako dala vedeti, da se bo s Pjongjangom pogovarjala, tudi če letijo rakete.
»Trumpologi« na podlagi vsega tega sklepajo, da bi ameriški predsednik lažje sklenil dogovor glede tega, kako Kim Džong Unove jedrske ambicije povezati s Putinom, ki mu Kim zaupa veliko bolj kot kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu, problem pa je v tem, da je za Trumpa sleherno omenjanje Rusije v tem trenutku svojevrstno tveganje. Na koncu koncev »trumpologi« tudi niso prepričani, ali je ta položaj – ne vojna ne mir – najboljši za ameriškega predsednika, ki nikakor noče točno določiti, kaj je tista rdeča črta, ki je Kim ne sme prestopiti. In pod kakšnimi pogoji bi odpotoval v Pjongjang in končal pisanje zgodovine, ki jo je Nixon začel v Pekingu.
