Tiskane izdaje
New York – Krizna žarišča majejo zunanjo politiko Donalda Trumpa »Najprej Amerika«, usmerjeno izključno v neposredne interese ZDA. Ob novi uporabi bojnih strupov v Siriji je dejal, da je režim Bašarja al Asada »prekoračil mnogo, mnogo črt«. Hkrati je pomenljiva zamenjava odnesla iz nacionalnega varnostnega sveta avtorja pobude »Najprej Amerika«.
Manj kot teden pred tragedijo v kraju Han Šajhun v pokrajini Idlib sta ameriški zunanji minister Rex Tillerson in ameriška veleposlanica v Združenih narodih Nikki Haley dala vedeti, da nove oblasti v Beli hiši ne bi motilo, če bi v Siriji izbrisali Islamsko državo, Asadov režim pa bi obstal.
Trumpov prvi vzgib po napadu je bila obtožba na račun prejšnjega predsednika Baracka Obame, da ni izpolnil groženj in napadel sirskih oblasti, ko so uporabile kemično orožje leta 2013, torkova »gnusna dejanja« pa naj bi bila tako posledica »slabosti in neodločnosti« prejšnje vlade.
V sredo dopoldne je Bela hiša pozabila na »politično realnost v Siriji«, kot je dan prej zavračal vprašanja o morebitnih odgovorih njen tiskovni predstavnik Sean Spicer, ter namignila, da je treba kaznovati Asada. »Napad na otroke je močno vplival name, močno,« je poudaril Trump na tiskovni konferenci z jordanskim kraljem Abdulahom II. Predsednik, ki je zmagal tudi s prefinjenim občutkom za banalno impulzivnost sodobne medijske krajine, je razumel, da presunljive podobe iz Sirije potrebujejo resen odziv, in oznanil, »moj odnos do Asada se je precej spremenil«.
Rožljanje z orožjem
Prvi odzivi analitikov na trde besede so bili »že slišano«. Toda Nikki Haley je v Združenih narodih nastopila s fotografijami žrtev in čustvenim govorom, v katerem je napovedala, da »je čas za samostojna dejanja države«. Obrambni minister James Mattis je dejal, da »je to ostudno dejanje in kot tako ga bomo obravnavali«, lonček je pristavil tudi podpredsednik Mike Pence z besedami, da so »vse možnosti na mizi«.
Ostri toni pomenijo odmik od Trumpove dosedanje zunanjepolitične filozofije, saj napad ni neposredna grožnja ameriški varnosti ali ameriškim gospodarskim interesom, kar pomeni, da je tudi v luči gesla »Najprej Amerika« grozodejstvo, ne pa vzgib za odziv ZDA.
Toda odhod Steva Bannona iz nacionalnega varnostnega sveta kaže, da morda glavni tvorec takšne politike izgublja vpliv in ga nadomeščajo bolj tradicionalni ustvarjalci ameriške zunanje politike. Iz kongresa so danes prišle novice, da jih je Trump obvestil o svojem »razmišljanju o vojaški akciji v Siriji«, pri čemer naj bi imel odločno besedo minister Mattis kot vojaški strokovnjak.
Senatorja John McCain in Lindsey Graham, ki sodita med republikanske jastrebe, sta v skupni izjavi pozvala, naj mednarodna koalicija prizemlji Asadove zračne sile. ZDA so vojaško več kot zmožne odgovoriti, toda velika neznanka v tej enačbi so ruske enote v Siriji, saj bi »postranske žrtve« med njimi zelo zaostrile razmere.
Skoraj nihče v ZDA ne dvomi o tem, da je za poboj odgovoren Asadov režim, rusko sejanje dvoma vidijo le kot neprepričljive manevre Kremlja, ki je s posredovanjem omogočil vojaško preživetje krvavorokega diktatorja. Tudi sloviti profesor Noam Chomsky, vedno previden ob takšnih primerih, je za Democracy Now! dejal, da je »Sirija grozljiva katastrofa, Asadov režim moralna sramota, skupaj z Rusijo pa počno strašanske stvari«. Hkrati je opozoril, da je Zahod pred petimi leti zavrnil možnost za pogajanja o Asadovem počasnem odhodu z oblasti, čeprav je priznal, da nihče ne ve, kako resna je bila takratna ruska pobuda.
Vprašanje osredotočenosti
Trump je še v ponedeljek gostil egiptovskega predsednika Abdela Fataha al Sisija, še enega arabskega samodržca s trdo roko, ki v času Obame zaradi svojega surovega zatiranja opozicije ni imel vstopa v Belo hišo. Mednarodne organizacije za človekove pravice so opozarjale, da Washington v imenu boja proti terorizmu pozablja na zavzemanje za človekove pravice. Čeprav je tudi Obama po ohlajenih odnosih hitro dovolil prodajo orožja Egiptu.
Sirski pokol je na videz prebudil Trumpov občutek moralne odgovornosti kot voditelja edine vojaške velesile na svetu. Vprašanje je, koliko časa bo predsednik, ki ni znan po osredotočenosti, občutil zgroženost oziroma, morda bolje, koliko časa bodo podobe iz Sirije obstale na zaslonih.
