Tiskane izdaje
New York – Donald Trump si je menda v začetku tedna vzel čas za obsežne telefonske pogovore z evropskimi voditelji. Toda to ni spremenilo ameriških napovedi, da bo njihov predsednik nekakšen tihi izobčenec srečanja voditeljev 20 največjih gospodarstev, ki se bo v petek začelo v Hamburgu.
Evropejci so še vedno v rahlem šoku po prvem Trumpovem obisku izpred poldrugega meseca, ko je najprej v Bruslju z izjavami sprožil ugibanja o prihodnosti vojaške zveze Nato, nato pa na Siciliji dal vedeti, da ne namerava upoštevati pariškega podnebnega sporazuma. Kasneje so iz Washingtona sicer prišla zagotovila, da so zaveze v severnoatlantski pogodbi trdne, zato pa je predsednik uradno objavil, da ZDA odstopajo od sporazuma. »Nočemo, da se nam drugi voditelji in države posmehujejo,« je v bizarnem nagovoru dejal 1. junija, v odgovor pa dobil val zasmehovanja po Evropi in drugih državah. Kanclerka Angela Merkel je nemudoma najavila podnebni sporazum kot eno od osrednjih tem srečanja.
Nemška kanclerka Angela Merkel se bo na vrhu G20 ponovno srečala z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Foto: Miguel Medina/AFP
Po besedah Heather Conley, nekdanje višje uradnice na ameriškem zunanjem ministrstvu v času predsednika Georgea Busha mlajšega, je nova pot na staro celino priložnost, da Trump nekoliko popravi slab vtis, toda hkrati diplomacijo preveva skrb, da bo še poslabšal odnose. Na spolzkih tleh je tudi prvo srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Po eni strani kremeljski car menda prekanjeno ni hotel dokončno potrditi njunega sestanka, čeprav se je ameriški diplomat Thomas Shannon v ponedeljek srečal z zdaj že kar razvpitim veleposlanikom Rusije Sergejem Kisljakom, da bi pripravila podrobnosti. Po drugi strani mora biti previden tudi Trump, saj je zaradi obtožb o ruskem poseganju v jesenske volitve in vseh preiskav morebitnih povezav med njegovo kampanjo in Moskvo na minskem polju. Preveč prisrčni stiski rok ali pregloboko zrenje v Putinove oči bodo hitro sprožili obtožbe kritikov, da je lutka Kremlja.
Uvozne tarife
Po trditvah časnika naj bi takšno usmeritev zagovarjala predvsem strateg Steve Bannon in minister za trgovino Wilbur Ross, preostali člani vladnega kabineta pa naj bi bili odločno proti. Toda Trump, ki ima čedalje manj podpore med Američani, vse bolj razmišlja o zamislih, ki so všeč jedru njegovih podpornikov. Ti bi zagotovo pozdravili uvedbo kar 20-odstotne dajatve na jeklo, o čemer naj bi se pogovarjali tvorci politike Najprej Amerika.
Podobni ukrepi naj bi se kasneje razširili tudi na aluminij (Rossovo ministrstvo te dni končuje poročilo o dampinških cenah aluminija na mednarodnem trgu) in drugo uvozno blago, ki po Trumpovem mnenju škodi državi. Pri tem ne sliši vladnih opozoril, da bi to sprožilo trgovinsko vojno, in to ne le s Kitajsko, ki je preplavila trg s podcenjenim jeklom, pač pa tudi z dosedanjimi zavezniki, vključno s Kanado, Mehiko, Japonsko, Nemčijo in Veliko Britanijo. Hkrati so predstavniki ameriške industrije, ki bo najbolj prizadeta, na čelu s proizvajalci avtomobilov, že dali vedeti Beli hiši, da bodo ob morebitni uvedbi uvoznih tarif nemudoma vložili tožbo in zahtevali sodno zamrznitev takšnega ukaza.
Protestniki med demonstracijo, imenovano »1000 figur« pred začetkom vrha G20 v Hamburgu. Foto: AFP
Vzvratna vožnja
Trumpova ekipa je še pred prihodom v Belo hišo razmišljala o 10-odstotni uvozni dajatvi, s čimer naj bi pomagali ameriški industriji, ki tekmuje s cenejšimi uvozniki. Toda po besedah ekonomista in nobelovca Paula Krugmana vsako neposredno povečanje delovnih mest v tako zaščiteni industriji ponavadi izničijo posredne izgube zaposlitev. K temu prispeva odpuščanje v podjetjih, ki jih takšna politika prizadene zaradi uvoza surovin in materialov.
Teh je precej, saj je globalizacija ves svet vpela v mednarodno mrežo oskrbovalnih verig. Po Krugmanovih besedah je protekcionistična politika podobno učinkovita, kot če bi voznik, ki je povozil pešca, poskusil to popraviti z vzvratno vožnjo in še enkrat zapeljal čezenj. Poleg tega bi se centralna banka Fed v strahu pred inflacijo odločila za hitrejše zvišanje obrestnih mer, kar bi škodovalo nepremičninskemu trgu in povišalo vrednost dolarja ter prizadelo ameriške izvoznike.
Rušenje trgovinskih pravil, ki so jih ZDA pomagale vzpostaviti, bi sprožilo podiranje domin protiukrepov in hitro izbruhnilo v spopad vseh proti vsem. »Nespametno bi bilo razmišljati, da lahko Amerika 'zmaga' v takšni vojni,« je zatrdil ekonomist in kolumnist New York Timesa, saj ZDA še zdaleč niso prevladujoča supersila v mednarodni trgovini. To je spoznal že George Bush mlajši, ko ga je leta 2003 Evropska unija prisilila v ukinitev uvozne tarife na jeklo. Toda Trump se vse bolj zateka nazaj k populizmu iz kampanje, s katerim razgreva podpornike iz kampanje.
