Turški vlak brez cilja in voznega reda

Bruselj – Da ima ustavna reforma pod taktirko Recepa Tayyipa Erdoğana med Turki, ki živijo v članicah EU, več privržencev kot v domovini, je ena od nezanemarljivih ugotovitev o turškem referendumu.

V Belgiji so tri četrtine Turkov glasovale za reformo, v Nemčiji je delež znašal skoraj dve tretjini. V glavnih mestih držav EU pa še več sivih las povzročajo posledice drvenja Turčije v avtoritarni sistem. Ankara se uradno, že več kot desetletje, pogaja o polnopravnem članstvu v EU. Pogajanja so de facto zamrznjena in so bolj iluzija kot proces. V zadnjem letu dni, še posebno po množičnih čistkah, ki so sledile poskusu puča, so postali mantra pozivi, da bi morali končati pristopna pogajanja s Turčijo.

Unija se odziva z dvoumnostjo. Uradna odločitev o zamrznitvi pogajanj sicer ni bila sprejeta, a v praksi že dolgo ni bilo napredka. Simbolično obujanje pristopnega procesa se je zgodilo ob sklenitvi begunskega sporazuma marca lani z odločitvijo o odprtju pogajalskega poglavja o proračunu. Nato je spet vse zamrlo. Ravnanje Erdoğana ni le odpravljanje parlamentarizma v nasprotju s pravili demokracije, utrjevanje njegove oblasti in kršenje temeljnih načel pravne države, ampak tudi jasno slovo od zbliževanja z EU in celotnim Zahodom.

Trd strateški oreh za EU

Pozive k demonstrativnemu končanju pogajanj je sicer mogoče slišati le na nižjih ravneh. V vodilnih članicah in institucijah EU opozarjajo, da bi morali imeti kanale za pogovore odprte. Pričakuje se razčiščenje očitkov o manipulacijah, a v evropski komisiji Turčijo pozivajo, naj se spet približa, in ne vse hitreje oddaljuje od Unije. Zagovorniki mehkejših prijemov opozarjajo, da se Unija ne bi smela odpovedovati možnostim vplivanja na Turčijo, kakršen je perspektiva članstva.

Ob notranjem razvoju in čistkah Bruselj posebno pozorno spremlja razprave o uvedbi smrtne kazni. »To je najbolj rdeča med rdečimi linijami,« je povedal glasnik evropske komisije. Prelomnica bi bila, če bi Turčija glede tega naredila premik od besed k dejanjem. To bi razumeli kot jasno znamenje, da noče biti članica evropske družine. V ozadju je tudi strateški razmislek. Turčija bo ostala velika soseda na geostrateškem stičišču, s katero mora EU sodelovati na področjih, kakršna so Sirija, bitka proti terorizmu in upravljanje migracij.

Kljub temu pravega oživljanja pristopnega procesa (pod Erdoğanom) ne bo. Že od začetka pristopnih pogajanj pred več kot desetletjem se je zdelo, da je Unija za pogajalsko mizo s figo v žepu. Po odhodu nemškega kanclerja Gerharda Schröderja je njegova naslednica Angela Merkel zagovarjala privilegirano partnerstvo s Turčijo. Tudi v Parizu so razmišljali enako. Odločitev o pogajanjih sicer uradno še velja, a v desnosredinskem delu evropske politike se nikoli niso sprijaznili s ciljem – članstvom Turčije v EU.

Turške grožnje predvsem taktični manevri

Po drugi strani je gospodarsko oslabljena Turčija odvisna od naložb iz EU in trgovine z evropskimi državami. To je večji vzvod za vpliv na Turčijo kot žuganje z ustavitvijo pogajanj. Ankari je na pogajanjih v proračunskem obdobju 2014–2020 v blagajni EU namenjene 4,4 milijarde evrov predpristopne pomoči, a Turčija denarja skoraj ne črpa. Poleg tega ji je EU zagotovila najmanj tri milijarde evrov za pomoč beguncem na njenem ozemlju.

Ankara sicer redno grozi EU, da bo preklicala begunski pakt in da bo v Evropo zaradi tega prišlo več sto tisoč beguncev. Kot pravilne so se pokazale napovedi, da so grožnje taktični manevri. Ne gre samo za finančno pomoč; Turčija, denimo, si ne more privoščiti kaosa na mejah ali dramatičnega poslabšanja odnosov z EU. Glede uresničitve zaveze EU o odpravi vizumov za turške državljane premikov ni, saj Turčija ni izpolnila sedem od skupaj 72 pogojev. Najbolj kočljiva je uporaba protiteroristične zakonodaje za pregon kritikov, tudi časnikarjev.