Tiskane izdaje
Zaradi spornega ukrajinskega šolskega zakona in požiga sedeža Madžarskega kulturnega društva Zakarpatja v Užgorodu se odnosi med Madžarsko in Ukrajino zaostrujejo.
Prvi napad na madžarsko kulturno društvo v prestolnici Zakarpatske regije Užgorod se je zgodil na začetku februarja, a takrat neznanci, ki so vrgli v okno molotovko, niso povzročili velike škode. V drugem napadu 27. februarja pa je zgorelo celotno prvo nadstropje stavbe. Tako za prvi kot drugi napad so oblasti v Kijevu obtožile »dolgo roko Kremlja«, ki da hoče poslabšati »dobre« odnose med Ukrajino in Madžarsko. To so ponavljali tudi po tem, ko so prijeli nekaj osumljencev drugega napada, ti so bili Poljaki, čeprav je guverner Zakarpatja Henadij Moskal izjavil, da so bili med napadalci, od katerih jih je nekaj menda pobegnilo na moldavsko ozemlje »zamrznjenega konflikta« Pridnestrje, tudi udeleženci ukrajinske »protiteroristične operacije«, kakor so v Kijevu do nedavnega imenovali vojaški spopad proti upornikom na jugovzhodu Ukrajine.
Da so bili domnevni storilci res udeleženi v spopadih v Donbasu, je potrdila tudi ukrajinska policija, le da so se po njihovih informacijah požiga osumljeni poljski skrajni desničarji vojskovali na strani »proruskih separatistov«. V Budimpešti so po požigu poklicali na zagovor ukrajinskega veleposlanika na Madžarskem, njegov madžarski kolega v Kijevu Ernő Keskeny pa je včeraj v pogovoru za časnik Ukrajinski novini na vprašanje, ali morda »tretja stran« ne poskuša poslabšati odnosov med državama, previdno odgovoril: »Treba je počakati na konec preiskave.«
Včeraj je podpredsednik Madžarskega kulturnega društva Zakarpatja Josif Borto povedal, da so v regijo prispeli predstavniki Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), ki so prišli pod vodstvom italijanskega diplomata Giorgia Zeljkovica preučit oba napada na njihov sedež. Budimpešta je že nekajkrat zahtevala, naj Ovse pošlje podobno opazovalsko misijo, kakor deluje na jugovzhodu Ukrajine, tudi v Zakarpatje, Borto pa je povedal, da mu je Zeljkovic obljubil, da bo o tem govoril z nadrejenimi.
Tema pogovorov z mednarodnimi predstavniki je bil tudi novi ukrajinski šolski zakon, ki mu zaradi omejevanja pravice do maternega jezika ne nasprotujejo le v madžarski manjšini, a je v nasprotju z Romunijo ali Poljsko Madžarska odločneje vzela v bran pravice sonarodnjakov v Ukrajini. Budimpešta je že upočasnila proces ukrajinskega približevanja Natu, veleposlanik Keskeny pa je včeraj ponovil, da »mi ne moremo podpirati mednarodnih stremljenj Ukrajine, dokler ta ne bo spremenila tega zakona«.
Avtonomija ni nič slabega
Ko je pred časom skrajno desna madžarska stranka Jobbik v Budimpešti pripravila shod v podporo pravici do samoodločbe madžarske manjšine v Ukrajini, je to izzvalo veliko razburjenja in ogorčenja v Kijevu. »Po našem mnenju ni nič slabega v avtonomiji,« je včeraj povedal madžarski veleposlanik. »V EU je zelo veliko praktičnih primerov tega. V italijanski avtonomni pokrajini Južna Tirolska na primer, kjer se nemška nacionalna manjšina izobražuje v nemškem jeziku, italijanski jezik pa se uči kot tuji jezik,« je Keskeny o pravicah italijanskih »Nemcev« podučil ukrajinsko novinarko Kristino Butko.
Če bodo Madžari, ki v Zakarpatju živijo že 1000 let, izgubili pravico do izbire učnega jezika, po besedah madžarskega diplomata »čez 100 let tam ne bo več madžarske manjšine«. Dodal je, da je jezik temelj identitete, brez tega bo prišlo do asimilacije. »Nismo podpirali takšne Ukrajine. Podpirali smo demokratično Ukrajino. Leta 1991 smo med prvimi priznali njeno neodvisnost, prvi smo odprli veleposlaništvo, prvi vzpostavili diplomatske odnose z Ukrajino. Zdaj pa hočejo naši manjšini odvzeti pravice in čakajo, da se bomo strinjali s tem? S tem se ni mogoče strinjati,« je bil odločen madžarski veleposlanik v Kijevu.
Na novinarkine očitke, da Budimpešta podeljuje madžarska državljanstva pripadnikom svoje manjšine v Zakarpatju, je Keskeny odgovoril, da imajo vsi Madžari, ne glede na to, kje živijo, pravico do madžarskega potnega lista. »Predstavniki naše manjšine v Zakarpatju niso krivi, da so se meje v zgodovini pogosto spreminjale. Oni so bili stoletja državljani zgodovinske Madžarske.«
