Tiskane izdaje
Pričakovanja za učinkovit podnebni dogovor v Parizu so namenoma zmanjševali, saj so bila ta v Københavnu leta 2009 previsoka, dogovor pa sta z izključevanjem drugih na koncu preprečili Kitajska in ZDA. Tudi zato so se letos odločili, da bodo voditelji držav svoje povedali že prvi dan. Osnutek dogovora je napisan, razmere pa so tudi bistveno drugačne kot pred šestimi leti, upanje je zamenjal strah.
Kljub temu nič ne kaže, da je učinkovit pariški sporazum tako rekoč že sprejet, države lahko še vedno v dveh tednih zasledujejo le lastne interese in na razmere ne pogledajo z distance. Na to kažejo že ograje na mejah evropskih držav in tudi ZDA. Podnebne spremembe namreč prinašajo selitev milijonov ljudi, bogate države pa se nikakor ne morejo dogovoriti, kako napolniti 100-milijardno vrečo sklada za pomoč revnim. Le nekaj odstotkov izdatkov za orožje in odprava subvencij za fosilna goriva bi pomenilo dovolj denarja za pomoč in tudi za pospešen razvoj novih čistih tehnologij. Povsod, da ljudem ne bi bilo treba odhajati s trebuhom za kruhom.
Pravičnost in etika sta v pogovorih moteča elementa, saj bi pomenila ravno to, pomoč državam, ki niso onesnaževale zraka, a najbolj trpijo zaradi podnebnih sprememb. Niti enotna cena ogljika ni na dnevnem redu Pariza, mehanizma, ki bi lahko hitro razvoj usmeril v pravo smer. Stotine podnebnih pogajalcev bodo še dolgo imele udobno službo.
Pred sredino decembra bodo države najverjetneje le sprejele svetovni sporazum, vendar skoraj zagotovo ne bo omogočal omejitve segrevanja planeta na dve stopinji Celzija do konca stoletja. Korak naprej bo že, če bodo prvič zraven vse države, in če bo dodan mehanizem za stopnjevanje ciljev.
