Kitajci in Nobel: uspešni so šele, ko zapustijo domovino

Če Nobelove nagrade ne morejo dobiti za znanost, je Kitajcem ljubše, da je sploh ne dobijo.

Objavljeno
09. oktober 2014 20.21
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Celo ko je pred dvema letoma Nobelovo nagrado za književnost dobil Mo Yan, kitajsko vodstvo ni bilo tako zadovoljno, kot bi bilo, če bi to priznanje dobil kateri od njihovih znanstvenikov. Skorajda bi nam uspelo, so zavzdihnili Kitajci, ko je v sredo Nobelov komite v Stockholmu prebral imena dobitnikov nagrad za kemijo.

Razblinilo se je upanje, da bodo letošnja priznanja za katero od znanstvenih področij prišla v kitajske roke, in azijska sila je znova začutila potrebo po tem, da prek svojih medijev pojasni, da to še ne pomeni, da je za pomanjkanje inovativnosti kriv njihov izobraževalni sistem.

Korak za korakom, se glasi kitajski pregovor, ki ga pogosto uporabljajo za dolge procese, pri katerih se ne da čez noč priti do rezultatov. Tako so v želji po Nobelovih lovorikah letos naredili še en korak tudi s tem, da so bili na ožjem seznamu kandidatov kar štirje Kitajci, ki pa resda vsi delujejo na ameriških univerzah.

Razvijanje raziskovalnega duha

V psihologiji in medicini je bil eden od favoritov Robert Tjian, ki se je proslavil z izumi na področju evkariontske transkripcije, in čeprav je bil leta 1949 rojen v Hongkongu, leta 1990 imenovan za člana Academie Sinice na Tajvanu, trenutno pa je profesor na Kalifornijski univerzi, ga je bila Kitajska kljub vsemu pripravljena razglasiti za svojega junaka.

Na področju kemije se je omenjalo ime hongkonškega znanstvenika Ching W Tanga z Univerze Rochester, izumitelja organske diode, ki oddaja svetlobo (OLED), kakršno imamo v večini televizijskih ekranov in v ekranih mobilnih telefonov. Ko so v sredo nagrado dobili trije znanstveniki, ki so dosegli super resolucijo v fluorescentni mikroskopiji, je Kitajcem preostalo le še to, da naslednji korak naredijo prihodnje leto.

Velik premik naprej pa je pomenilo dejstvo, da sta se med 27 kandidati iz devetih držav letos znašla fizik Zhang Shoucheng in kemik Yang Peidong. Čeprav je Zhang zdaj profesor na Stanfordu, Yang pa na Kalifornijski univerzi, pa oba izpodbijata dosedanje teorije, češ da se do Nobelovih višav ne more povzpeti nihče, ki je 12 let prebil v kitajskih šolah, ustanovah, ki zatirajo individualnost, zvedavost, domišljijo in ustvarjalnost. Oba sta bila rojena na Kitajskem v času velike kulturne revolucije in sta, potem ko so reformirali sistem visokošolskega izobraževanja, končala študij na kitajskih univerzah, kar pomeni, da sta v domovini razvila raziskovalni duh in si postavila znanstvene temelje.

»Nominacija Zhanga in Yanga kaže napredek, ki ga je Kitajska dosegla v osnovnem izobraževanju,« piše partijsko glasilo Global Times, ki pa hkrati priznava, da Kitajska še vedno nima toliko moči, da bi vzgojila vrhunske znanstvenike in dosegala najvišje rezultate v globalnih raziskavah. »Za kaj takšnega je nujno potrebno sistematično in usklajeno izboljšanje dejavnikov, kot so politika, oprema in razvojna shema talentov,« piše v članku.

Veličastni izumi

Razprava o Nobelovi nagradi je postala na Kitajskem še posebej živahna, ko so na področju fizike letos zablesteli trije Japonci, ki so človeštvo obdarovali z LED žarnicami. Kitajski partijski voditelji že dolga leta svoje ljudstvo opozarjajo na veličastne izume, kot so papir, kompas, smodnik in tisk, ki so bili v preteklosti predpogoj za globalni napredek, ob tem pa pozivajo nadarjene znanstvenike k novim prebojem, s katerimi bi se Kitajska potrdila ne le kot stara, temveč tudi kot sodobna civilizacija.

Osem etničnih Kitajcev (sedem ameriških in eden z britanskim državljanstvom) je dobilo Nobelovo nagrado za fiziko (šest) in kemijo (dva), na Kitajskem pa je bil to razlog za ponos z dodatkom užaljenosti. »Kitajci so pametni,« ugotavljajo sami zase, vendar pa postanejo uspešni znanstveniki šele po tem, ko zapustijo svojo državo, v kateri je težko obdržati neodvisnost raziskovalcev in v kateri je že po konfucijanski tradiciji logično, da vodijo znanstveni uspehi iz laboratorija v administracijo. »Dober učenjak bo postal funkcionar,« je govoril Konfucij in gradil meritorni državni aparat.

Kitajska radodarno povečuje proračun za znanstveno raziskovanje. Z 284 milijardami dolarjev, kolikor jih bodo porabili v letošnjem letu, je za seboj pustila Japonsko, ki je znanosti namenila 165 milijard dolarjev. Izračunali pa so, da so samo 40 odstotkov tega proračuna v resnici porabili za znanost, vse ostalo pa je šlo za mednarodne konference, študijska potovanja, nekaj tega denarja pa so poneverili znanstveni funkcionarji.

A Kitajska gre kljub temu naprej. Četudi letos ni dobila lovorik za znanost, upa, da ne bo dobila Nobelove nagrade za mir. Ta ji ni pri srcu vse od leta 1989, ko so jo podelili dalajlami, oziroma od leta 2010, ko so jo položili na prazen stol v Oslu, na katerem bi moral sedeti Liu Xiaobo, ki še vedno prestaja 11-letno zaporno kazen zaradi prevratnega delovanja. Če je ne morejo dobiti za znanost, jim je ljubše, da je sploh ne dobijo.