Ker sta v tem času ameriški letali B-1B poleteli iz oporišča Guam, da bi vadili napad na Severno Korejo, je Tillersonovo sporočilo zvenelo zelo neprepričljivo. Še več, po trditvah severnokorejske tiskovne agencije KCNA so s strateškimi bombniki z večjo kapaciteto od kateregakoli drugega tipa letal, ki v kratkem času zadenejo čim več tarč, prakticirali preventivni jedrski napad na njihovo državo.
Kim Džong Un je zato bolje razumel sporočilo, ko je ameriški zunanji minister izjavil, da je, kar zadeva pristop h korejski krizi, »strateška potrpežljivost« izrabljena in so na mizi vse možnosti. Tudi vojaško posredovanje. Vprašanje pa je, kako so Tillersona razumele druge države na tem območju. V japonskem jeziku je bil njegov dvopomenski jezik balzam za ušesa vladajoče Liberarnodemokratske stranke (LPD), ki potrebuje dovolj dober zunanjepolitični razlog za odpravo vseh pacifističnih ovir, ki ji onemogočajo vrnitev v »normalno Japonsko« kot azijsko vojaško silo.
Južnokorejske težave s psi
Južni Korejci so dan pozneje dočakali Tillersona z drugimi težavami. Park Geun Hje je, ko so jo s presojo ustavnega sodišča odstavili s položaja, odšla iz predsedniške palače. V njej je pustila dva odrasla psa pasme jindo ter sedem mladičev. S tem je njen ugled padel na najnižjo točko. Psom iščejo nov dom, predsednica pa potrebuje zamenjavo, ki bi bila v vseh pogledih njeno nasprotje. Volitve bodo 9. maja. Za Južne Korejce, ki že desetletja živijo blizu severnokorejskim raketam, granatam in atomskim bombam, je prava nevarnost znotraj.
Kar zadeva Kim Džong Una, južnokorejski strokovnjaki glasno pozivajo k vrhu med njim in bodočim predsednikom Južne Koreje, kdorkoli že bo. Pravijo, da lahko samo tako nadzorujejo jedrsko orožje. Če bo Mun Dže In, vodja Demokratične stranke in kandidat za predsednika, obdržal vodstvo, se bo to tudi zgodilo. Večina Južnih Korejcev ne kaže simpatij do severnokorejskega režima, vendar si želijo vprašanje nacionalnega poenotenja reševati sami. O prihodnosti Korejskega polotoka hočejo odločati brez patronov nad svojo glavo.
Čeprav Tillerson ni govoril v kitajščini, so njegove stilistične bravure o vprašanju Severne Koreje najbolje razumeli Kitajci. Ko je vodja diplomacije ameriškega predsednika Donalda Trumpa izjavil, da so »propadla dvajsetletna prizadevanja, ki bi prepričala Severno Korejo, da nima jedrskih ambicij«, je ta kritika letela na Peking, ki je bil prvi nasprotnik gospodarskih sankcij in je na vseh ravneh aktivno zagovarjal dialog s Pjongjangom.
Tillersonove izjave o izrabljeni »strateški potrpežljivosti« in omembe, da vojna ni izključena, so sublimacija vseh dozdajšnjih poskusov Donalda Trumpa vreči Kitajski rokavico in jo prisiliti h gospodarskim in trgovinskim koncesijam. Vodja State Departmenta je dojel, da Trumpovo prevpraševanje politike ene Kitajske ni učinkovito. Že zato, ker ZDA ne morejo pričakovati tajvanske neodvisnosti, saj si tega ne želi niti Tajvan. Tillerson se je lahko prepričal, da njegove grožnje s kitajsko prisotnostjo v Južnokitajskem morju ne pomenijo nič drugega kot več vojaških plovil, prek katerih gre letno 5 milijard dolarjev materiala in energentov.
Zadnja postaja
Sporočilo, ki ga bo zunanji minister prenesel nazaj v Washington, bo povezano z globalizacijo. Xi se je namreč v četrtek po telefonu pogovarjal s kanclerko Angelo Merkel. Še pred njenim srečanjem s Trumpom je ponovil, da imata »Kitajska in Nemčija skupno odgovornost gradnje odprtega gospodarstva«. To je bil akord globalizacije.
Toda ali je možna globalizacija, če na Korejskem polotoku izbruhne vojna? Kitajska ne bi stala ob strani. Pred 67 leti prav tako ni, ko je takratnemu severnokorejskemu vodji Kim Il Sungu poslala več kot milijon vojakov. Pri obrambi njene komunistične zaveznice ne bi bilo pomembno, ali bi jo branila ali se znašla na nasprotnem bregu. Treba bi bilo spremeniti celotno strukturo gospodarskega razvoja ter vnesti vanj elemente vojnega gospodarstva, ki v centrih odločanja v Pekingu že dolgo niso v središču pozornosti.
Kitajski politični analitiki upajo, da bodo med Tillersonovim obiskom v Pekingu prebili led, kar zadeva severnokorejsko vprašanje. Nekdanji predsednik Barack Obama je zapustil Trumpu več kot 100 komunikacijskih mehanizmov med ZDA in Kitajsko. Tokrat bo na preizkušnji eden izmed najpomembnejših, ki se nanaša na preprečevanje konflikta med velesilama. Zato je pomembno, v katerem jeziku bo govoril Tillerson, ko se bo srečal s kitajskimi voditelji. V naftnem jeziku se bodo veliko lažje razumeli kakor v vojaškem.













