V Pjongjangu izpolnili željo mlademu Američanu

Kim Džong Un čaka telefonski klic iz Washingtona. Trije Američani v njegovem zaporu so velik adut v njegovih rokah.

Objavljeno
15. september 2014 18.54
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Ko je 24-letni Matthew Miller 10. aprila pripotoval v Pjongjang, je iz svojega ameriškega potnega lista iztrgal turistični vizum in na ves glas zakričal, da zahteva politični azil. Dejal je še, da si »noro želi« izkusiti zapore v Severni Koreji, tako da bi lahko o človekovih pravicah v tej državi pisal na podlagi lastne izkušnje.

Severnokorejske oblasti so se potrudile in mu izpolnile željo. Obsodili so ga na šest let napornega prisilnega dela. Seveda je negotovo, ali je mladi Američan v resnici kričal sredi Pjongjanga in ali je morda pod pritiski »priznal«, kaj ga je pripeljalo v to državo, je pa na 90-minutnem sojenju ponovil, da si je Severno Korejo izbral kot zatočišče in da je namenoma storil kaznivo dejanje, da bi končal v zaporu. O Millerju se ve samo to, da je doma v Bakersfieldu, mestu v Kaliforniji, kjer živi njegova družina, ki pa noče dajati izjav za medije. Njegovi kolegi s študija so ameriškim novinarjem povedali, da se ga komajda spominjajo, saj je bil izjemno tih mladenič, ministrstvo za zunanje zadeve pa se sprašuje, zakaj zdaj prosi za pomoč ameriško vlado, če je prej zaprosil za politični azil v Severni Koreji.

Trije ameriški zaporniki

Miller je eden od treh Američanov v severnokorejskem zaporu. Če še ni sam izkusil, kaj pomeni kazen, na katero so ga obsodili, je morda slišal izpoved Kennetha Baeja, ki že leto in pol vstaja ob zori, osem ur gara na polju, nato pa trpi za nespečnostjo, ki jo povzročata negotovost in vse slabše zdravje. Bae je bil obsojen na 15 let prisilnega dela, menda zaradi misijonarskega delovanja in poskusa strmoglavljenja režima v Pjongjangu.

Šestinpetdesetletnega Jeffreyja Fowla iz Ohia so aretirali maja, potem ko je v neki restavraciji v mestu Čongdžin pustil biblijo. Obtožili so ga »sovražnega delovanja« proti Severni Koreji. Njegova žena je Rusinja in je za pomoč zaprosila predsednika Vladimirja Putina, a so ji iz Kremlja odgovorili samo to, da ruska vlada skrbno »spremlja dogajanje«. Pričakovati je, da ga bodo kmalu obsodili.

Millerja in Fowla so imeli zaprta v ločenih hotelskih sobah. Med seboj nista smela komunicirati, po izrečeni sodbi pa bodo mladega Američana premestili v pravi zapor.

Vohun ali duševni bolnik

Severna Koreja je poskrbela za pravo presenečenje, ko je prejšnji teden novinarjem Associated Pressa in CNN dovolila intervju z vsemi tremi obtoženimi, ki so potrdili, da se v zaporu do njih vedejo korektno, so pa hkrati vsi trije pozvali svojo vlado, naj jih reši iz sedanjega položaja. Miller je ponovil, da je namenoma storil kaznivo dejanje, ostaja pa nejasno, zakaj je naredil potezo, ki je bila sumljiva celo severnokorejskim agentom. Obstajata samo dva vzroka, zaradi katerih bi v njihovi državi zaprosil za azil: fant je ali vohun ali duševno bolan.

Tik pred izrekom kazni Millerju je Severna Koreja objavila svoje prvo uradno poročilo o stanju človekovih pravic. V 50.000 besedah opevajo idilično družbo, v kateri »široke množice ljudi uživajo resnične človekove pravice« s svobodo veroizpovedi in pravico, da volijo in da so izvoljeni (ni rečeno, na katere dolžnosti).

Prvo poročilo te vrste je pravzaprav odgovor Pjongjanga na 400 strani obtožb, ki jih je Severni Koreji februarja poslala Komisija ZN za človekove pravice. Komisija je med drugim ugotovila, da je to, kar ta režim počne s svojim ljudstvom, »šok za vest človeštva«. Zapisano je, da severnokorejska vlada selektivno strada dele prebivalstva in vzdržuje široko mrežo taborišč za zapiranje in trpinčenje ljudi. Vsak, ki se upre vladajoči družini Kim, tvega, da bo pahnil v težave vse člane svoje družine.

»Marionete ZDA in njihovih satelitov,« je bila žaljivka, s katero je vodstvo v Pjongjangu zavrnilo obtožbe komisije ZN. In trije Američani, ki jih ima zdaj v rokah Severna Koreja, so veliko močnejši adut od slehernega dokumenta. Vodja Kim Džong Un zdaj zagotovo čaka telefonski klic iz Washingtona. Če je posameznik v resnici tako dragocen, kot to prisegajo ameriški voditelji, je torej treba videti, koliko bodo pripravljeni popustiti za pogajalsko mizo, na kateri se bo odločalo o usodi misijonarja, vernika in azilanta, ki so šli na tem nevarnem terenu malce predaleč s svojimi igricami.