Tiskane izdaje
Po 20. januarju Azija ne bo več ista. Ta celina se je sicer že navadila na zamenjave v Beli hiši, ki čez Tihi ocean vsakič poženejo velike valove, a se ti najpogosteje umirijo, še preden dosežejo azijsko obalo. Tokrat pa imajo vse države Daljnega vzhoda občutek, da prihaja velika sprememba.
Azijske države najbolj skrbi, da bo ameriška sprememba le še poudarila nelogičnosti na njihovih tleh, paradokse v tamkajšnjem gospodarskem modelu in nevzdržnost globalizacije, ki sta jo dolgo narekovali prav azijska prenaseljenost prebivalstva in revščina. Vsi dosedanji ameriški predsedniki so Tajvan potiskali v status quo, primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko so nadomeščali z dobičkom ameriških multinacionalk, kronične krize, kakršna je tista, ki jo podpihuje severnokorejski jedrski program, pa umeščali v okvire zapletene zgodovinske dediščine in negativnega ravnovesja sil v regiji brez varnostnega mehanizma.
Vsi dosedanji prebivalci Bele hiše so, na kratko povedano, azijsko obalo Pacifika videli kot prodajalno stekla, v kateri, ne le da je treba paziti na vsak gib, temveč je treba celo govoriti bolj potihoma, da ne bi s premočnimi izjavami izzvali nevarnega odmeva.
Slon v trgovini s steklom
Zdaj pa bo vanjo vkorakal poslovni velikan in politični slon, ki je od svojih volivcev dobil dovoljenje, da se mu ni treba ozirati na azijsko krhkost. Kar se bo razbilo, se bo razbilo. Kar bo ostalo celo, bo treba umestiti v povsem novo konstelacijo. Smo na pragu novega obdobja vulgarnega pospravljanja azijske politične kleti, iz katere se že kažejo okostja nerazčiščene preteklosti.
Vprašanje je le, ali je Azija pripravljena na Donalda Trumpa. Na to seveda ni preprostega odgovora. Če ji je do populizma in gospodarskega nacionalizma, bi namreč morala novega ameriškega predsednika sprejeti in objeti kot brata.
Mar ni kitajski predsednik Xi Jinping že na začetku svojega mandata pred štirimi leti ponudil doktrine o »kitajskem snu«, ki se v svojem osnovnem sporočilu prav nič ne razlikuje od Trumpovega gesla »Naredimo Ameriko spet veliko«? In mar ni japonski premier Šinzo Abe že pred desetimi leti napisal knjigo Proti lepi deželi: moja vizija Japonske, katere temeljno idejo – »narediti Japonsko normalno državo« – dosledno upošteva pri rahljanju pacifistične ustave, reviziji zgodovinskih učbenikov pa tudi v odnosih z bližnjimi in velikimi sosedami? Mar ni na čelo Filipinov prišel Rodrigo Duterte, ki ga imajo volivci radi prav zaradi tega, ker je tako papeža Frančiška kot Baracka Obamo »nagradil« z nazivom »kurbin sin«, in to samo zato, ker sta v zvezi z njegovimi krvavimi pregoni mamilske mafije in zasvojencev postavila vprašanje humanosti in zakonitosti? In mar ni navsezadnje indijski premier Narendra Modi primer hindujskega populizma, ki je zajahal ekonomski nacionalizem in ljudstvu obljubil, da bo živelo v državi s statusom super sile?
V pričakovanju »eksplozij«
Problem je v tem, da bo takšno Azijo, v kateri se je zaradi velikih obljub že dvignila temperatura, novi ameriški predsednik opazoval kot glavni vir problemov, s katerimi se namerava – kot je obljubil – spopasti, zato je vsekakor dovolj razlogov za strah pred nepredstavljivimi posledicami njegovih nespretnih, ignorantskih, brezčutnih in, na kratko rečeno, slonovskih potez, ki utegnejo na azijskih tleh izzvati silovito eksplozijo nacionalizma, militantnosti in morda celo dolgo zatajevanega nasilja. Trumpovski vihar se je začel s Tajvanom. Že misel na to, da bi se lahko eden od ameriških predsednikov poigral s politiko ene Kitajske in vzbudil dvom o tem načelu, je za vodstvo v Pekingu zastrašujoča, v Aziji pa povzroča vsesplošno zaskrbljenost. Status 23-milijonskega Tajvana je največji paradoks sodobnega sveta, saj gre za de facto državo z demokratično ureditvijo in močnim gospodarstvom, ki pa trpi najstrožje sankcije, ki so kdaj veljale za katero od držav, pri čemer si ni drznil tega nihče niti omeniti, kaj šele spremeniti. Vse dokler ni tega naredil Trump.
Na žalost pa novi ameriški predsednik s tem ni želel odpraviti nelogičnosti azijske geopolitične razporeditve, temveč je hotel zgolj potegniti najmočnejšo karto v pokru, ki ga bo zaigral s Kitajsko, ne da bi se oziral na posledice, zaradi katerih bo na koncu kljub vsemu najbolj trpel Tajvan.
Perfekten vihar globalnih razsežnosti
Trump ima v svoji neizdelani predsedniški viziji nekaj drugega. Želi si postaviti zidove okoli tako imenovanega svobodnega trga, na katerem azijska sila v izmenjavi z Ameriko vsak dan ustvari več kot milijardo dolarjev trgovinskega presežka. Ker je v svobodnem svetu kaj takšnega težko ali celo nemogoče izpeljati brez močnih argumentov, bo dobil Tajvan vlogo kija, s katerim bo ameriški predsednik treščil po Kitajski, tako da bo ta končno dojela, da je pripravljen na trgovinsko vojno.
Posledica tega bodo pospešene kitajske priprave na oboroženo »združitev«, s tem pa se bodo vsi odnosi v vzhodni Aziji dodatno zakomplicirali, in to tako tisti z Japonsko, ki bi bila zaradi nasilne oblike vzpostavitve »ene Kitajske« življenjsko ogrožena, kot tudi tisti v Južnem kitajskem morju, v katerem bo poskušalo vodstvo v Pekingu ustvariti varnostni tampon, ki ga nujno potrebuje za tako tvegan in skrajno negotov podvig. Pri vsem tem je nevarno tudi to, da nič ne kaže, da bi imel Trump ali kateri od njegovih do zdaj imenovanih svetovalcev jasno predstavo o razmerah na Korejskem polotoku, še manj pa strategijo za reševanje severnokorejskega jedrskega rebusa. Morebitna kombinacija nezadovoljstva v zvezi s Tajvanom in Severno Korejo pa bo zlahka prerasla v »perfekten vihar«. Posledice bi občutili v globalnih razsežnostih.
Kitajska najbolj na udaru
Zaradi Trumpove kombinacije pragmatičnega izolacionizma in selektivnega protekcionizma bo najbolj trpela Kitajska, za katero sta imela silovit gospodarski razvoj in razigrana zunanja trgovina vedno močno politično in celo ideološko komponento. Komunistična partija je vodila kapitalistični vzpon brez večjega odpora brezpravnega delavskega razreda in ponižanih kmetov, in to na način, da si je za visoko stopnjo rasti jemala časovni kredit v obliki obljub nove kitajske renesanse. Težko si je predstavljati, da bi trgovinska vojna, kakršno je že čutiti v zraku nad Belo hišo, lahko minila brez posledic za ameriško pa tudi za evropsko gospodarstvo. Največ ran v tej vojni bi dobila Kitajska, in to ran z notranjim krvavenjem, ki bi bistveno ogrozilo že tako ne povsem zdrave temelje obstoječega razvojnega modela.
Kdo v Aziji bo sploh imel kakšno korist od Trumpovega prihoda na čelo Amerike? Trenutno se zdi, da se je v najboljšem položaju znašla Japonska, saj je Abe takoj po ameriških volitvah obiskal novega predsednika v New Yorku, očitno zato, da bi si zagotovil prostor za svojo politiko do Rusije, glede katere upa, da jo bo v novem ozračju enako zanimalo partnerstvo z Japonsko, kot si je do zdaj prizadevala za krepitev prijateljstva s Kitajsko.
Kar zadeva vse preostale, bodo morali, in to zelo hitro, ponuditi inovativne rešitve za ohranitev azijskega miru in lastnih razvojnih perspektiv. In če je mogoče v dosedanjih Trumpovih potezah prepoznati kaj pozitivnega, potem je to prav napoved, da bo Amerika postavila zidove. To pa pomeni, da bodo morali vsi, ki bodo ostali zunaj teh zidov, razmisliti, kako naprej. Naj vzpostavijo lastno čezpacifiško partnerstvo? Naj ustvarijo svoj varnostni mehanizem? Naj začnejo dialoge za odpravljanje ozemeljskih sporov? In končno postanejo povsem odgovorni za lastno usodo.
