V pričakovanju novoletne čestitke

Od začetka tradicionalnega­ ­novega leta prejšnjo soboto je ­kitajsko politično vodstvo pričakovalo posebno čestitko. ­Tisto iz Bele hiše, seveda. Ko je ni bilo niti peti dan po proslav­ljanju rojstnega dneva boga bogastva, so se v partijskih glasilih pojavili uvodniki in komentarji, v katerih avtorji niso skrivali zaskrbljenosti nad tem, da je novi predsednik Donald Trump prekinil tradicijo.

»To, da Trump ni poslal novoletne čestitke, lahko pojasnimo s trdim stališčem do Kitajske,« je danes zapisal Global Times in v uvodniku, ki ga očitno niso sestavili v redakciji, ampak v propagandnem odseku centralnega komiteja, opozoril ameriškega predsednika, da je Kitajska pripravljena odgovoriti na njegove provokacije in se odzvati z enakimi ukrepi, če si jo bo izbral za naslednjo tarčo svojega preoblikovanja sveta.

Po mnenju številnih kitajskih političnih analitikov je Trump izbral nepredvidljivost kot taktiko v odnosih s Kitajsko, ki se je v svoji zunanji politiki posvetila predvsem lastnim »ključnim interesom«, med drugim državni politični neodvisnosti, ozemeljski celovitosti in seveda ohranitvi ­obstoječega režima.

Ob tem se tudi sedanje vodstvo zaveda, da je edina možnost, da bi Peking osvojil Tajvan, in sicer na začetku leta 1950, propadla, ko je poleti tistega leta Severna Koreja nepričakovano potegnila sosede in zaveznike v triletno vojno. Kitajski predsednik Xi Jinping ima spomin na to celo v svojem imenu. Rodil se je 15. junija 1953, mesec in pol pred koncem korejske vojne, zato so ga poimenovali Jinping, kar pomeni 'približuje se mir'.

Nepredvidljivi vprašanji za Kitajsko

Prav zato Peking še posebej pozorno posluša novoletni molk Donalda Trumpa in grožnje njegovega ministra Jamesa Mattisa, ki je končal obisk v Seulu s sporočilom, namenjenim Pjongjangu. »Porazili bomo vsakogar, ki bi napadel Združene države Amerike ali naše zaveznike, na kakršnokoli uporabo jedrskega orožja se bomo odzvali učinkovito in odločno.« Tako se mora kitajsko vodstvo spoprijeti z dvema nepredvidljivima vprašanjema – kaj bo zdaj naredil Trump in kakšne (jedrske in raketne) načrte ima severnokorejski vodja Kim Džong Un. Pri vsem skupaj je jasno samo to, da izolacionizem novega ameriškega predsednika ne pomeni, da Amerika zapušča azijsko obalo Tihega oceana. Morda pomeni prav nasprotno.

Ko je Mattis med srečanjem s premierom Šinzom Abejem danes ponovil, da ZDA »popolnoma podpirajo Japonsko in japonski narod«, so mnogi zahodni analitiki hitro ugotovili, da Kitajski ne preostane drugega kakor potrditi zavezništvo s Severno Korejo. Ta država je vseh šest desetletij in pol svojega obstoja delovala kot strateški odbijač, s katerim se je Kitajska ščitila pred ameriško hegemonijo, ki sega prek Tihega oceana, in pred japonskim politično-vojaškim prebujanjem iz povojne otopelosti.

Toda v dokumentu, ki so ga lani pripravili strategi kitajske Narodnoosvobodilne vojske in ga je pridobila tudi japonska tiskovna agencija Kjodo, Severna Koreja zaseda visoko drugo mesto na lestvici največjih groženj kitajski varnosti. Prva je seveda Amerika. Japonska je z nepopustljivim stališčem glede otoka Diaoyu (oziroma Senkaku) šele na tretjem mestu. To pravzaprav pomeni, da se ni veliko spremenilo od leta 1950 do danes. Tudi če bo Kitajska ocenila, da mora pohiteti z osvojitvijo Tajvana, bo dovolj že manjši jedrski ekshibicionizem Kim Džong Una, in že se bo zgodovina ponovila. Tokrat morda v drastičnejši obliki.

Če bi pripravili tekmovanje v nepredvidljivosti med Trumpom in Kimom, bi bil trenutno rezultat verjetno izenačen. Severnokorejski vodja je medtem umolknil s svojimi raketami, mnogi so namreč pričakovali, da jih bo izstrelil v čast prihoda novega ameriškega predsednika v Belo hišo. Namesto da bi se poigraval z mednarodnimi živci, je pred kratkim zamenjal vodjo državne varnosti Kim Vong Honga, ker je bil nezadovoljen z njegovim vodenjem taborišča za politične zapornike. Vsaka takšna čistka Kim Džong Una razkriva, da mladi vodja še ni popolnoma sproščen na vodilnem položaju, pa tudi to, da se ne obotavlja, kadar je treba izvleči meč, če se mu zdi, da je treba odsekati še kakšno glavo.

Lepo petje Trumpove vnukinje

Vse to kaže, da je mir v severovzhodni Aziji zelo nezanesljiv. »Kitajska ceni mir,« je zapisano v uvodniku, posvečenem Trumpovemu ignoriranju tradicionalnega novega leta, »vendar se je pripravljena boriti zanj.« K sreči zna Trumpova petletna vnukinja Arabella lepo peti. In to v kitajščini, ki se je uči od tretjega leta, zato je predsednikova hči Ivanka na twitterju objavila posnetek deklice, ki v kitajščini prepeva pesem Srečno novo leto in drži v roki marioneto tradicionalnega rdečega leva.

Poleg tega je Ivanka Trump z Arabello obiskala kitajsko veleposlaništvo v Washingtonu. Ker jo je pred vrati osebno pričakal veleposlanik Cui Tiankai, se je zdelo, da je kitajskemu vodstvu vsaj nekoliko odleglo. »Resnično ima rada Kitajsko,« je veleposlanik pozneje opisal Ivankin obisk, seveda ravno na dan, ko slavijo boga bogastva. Kitajska internetna javnost je nato neštetokrat poslušala Arabellino pesmico. Vsaj nekaj.