Varovanje okolja: Stroški pomembnejši od zdravja

New York – Teden veselih­ ­novic z vrhovnega sodišča Združenih držav se je za Belo hišo končal v ponedeljek, ko je konservativna večina zavrnila­ zakonodajo za omejevanje strupenih izpustov iz termoelektrarn na premog in nafto.­ Pravila, ki so nastajala kar pol stoletja, po mnenju sodišča povzročajo preveč stroškov in prinašajo premalo dobrobiti za zdravje Američanov.

Vrhovno sodišče je s tesno večino petih konservativnih sodnikov proti štirim liberalnim od agencije za zaščito okolja (EPA) zahtevalo, naj ustavi izvajanje pravil o omejevanju izpustov živega srebra in drugih strupov v zrak, dokler ne bo opravila natančne analize stroškov in koristi, ki jih prinašajo. Zavrnitev enega od ključnih dosežkov predsednika Baracka Obame je razveselila industrijske skupine in republikance v kongresu, ki vladi ves čas očitajo, da z okoljsko politiko škoduje ­gospodarstvu.

Desnica napoveduje, da bo uporabila skrb vrhovnih sodnikov o pretiranih stroških okoljske zakonodaje tudi za boj proti drugim ukrepom okoljske agencije, kot je predlog za omejitve izpustov toplogrednih plinov. Okoljske skupine so označile razplet za zmago onesnaževalcev, še posebej za razmeroma maloštevilno skupino termoelektrarn, ki niso hotele upoštevati omejitev EPA za zmanjšanje izpustov živega srebra pri kurjenju premoga.

Ta je zelo strupen tako v zraku kot v vodi, hkrati pa se skozi prehranjevalno verigo kopiči v organizmih. Številne študije so ga povezale z boleznimi dihal, še posebej je nevaren nosečnicam in plodu, saj povzroča prirojene okvare novorojencev in težave pri razvoju otrok. Nevarne so tudi druge strupene snovi, ki se sproščajo pri kurjenju premoga, saj povzročajo kronično astmo.

Dolgotrajen proces

Pravilo o živem srebru in zračnih strupih je nastajalo 25 let, saj je kongres že leta 1990 okrepil zakon o čistem zraku in naročil okoljski agenciji, naj ugotovi, kdo so glavni viri za več kot 180 nevarnih onesnaževalcev zraka, vključno z živim srebrom in arzenikom. Raziskave so kot glavne krivce navedle termoelektrarne na premog in nafto, agencija pa je nato dobila nalogo, naj pripravi »ustrezna in potrebna« pravila za omejitev ­nevarnih izpustov.

Toda njihovo sprejemanje je trajalo precej dlje, kot so pričakovali kongresniki. Vlada predsednika Billa Clintona je sicer opravila zahtevano študijo in nato oblikovala pravila, toda njihovo sprejetje so ustavili v času vlade Georgea Busha mlajšega. Šele z izvolitvijo Obame se je okoljska agencija znova lotila omejevanja nevarnih izpustov in pred tremi leti sprejela pravilnik, ki naj bi v celoti začel veljati letos poleti.

Vpliv razsodbe še ni jasen, saj vrhovno sodišče ni zavrnilo pravil kot celote, ampak je pustilo odprto možnost, da jih EPA spremeni in spet uveljavi. Hkrati se je velik del velikih kurišč na premog po ZDA – pravila so zajemala 1400 enot za proizvodnjo elektrike in 600 velikih elektrarn – še pred sklepom sodnikov lotil ukrepov, s katerimi so se prilagodili zahtevam okoljske agencije, zato razsodba vsaj na kratek rok ne bo imela hujših praktičnih posledic.

Vrhovni sodnik Antonin Scalia, ki je predstavil večinsko mnenje, je dejal, da EPA ne more uveljaviti pravil brez upoštevanja njihovih stroškov. Ti so ocenjeni na 9,6 milijarde dolarjev na leto, medtem ko naj bi bile izmerljive dobrobiti zmanjšanega onesnaženja od 4 do 6 milijonov dolarjev letno. Toda okoljska agencija je že ob oblikovanju pravil trdila, da naj bi ta preprečila do 11.000 prezgodnjih smrti letno, koristi pa bi bile lahko vredne več kot 37 milijard dolarjev pa do 90 milijard dolarjev letno. Toda peterica sodnikov je bolj verjela precej nižjim ocenam odvetnikov industrije.

Sežig na grmadi

Tesno, pet proti štiri, je bilo tudi pri razsojanju o tožbi, s katero so trije na smrt obsojeni hoteli preprečiti uporabo pomirjevala midazolam pri izvrševanju smrtne kazni, saj so te postale dolge in boleče. Bolj kot odločitev večine je javnost presenetilo ločeno mnenje dveh liberalnih vrhovnih sodnikov, ki sta izrazila pomislek, ali je smrtna kazen sploh ustavna.

Vrhovni sodnik Samuel Alito je v večinskem mnenju zapisal, da tožnikom ni uspelo dokazati ne­učinkovitosti midazolama pri blaženju bolečin, ki jih povzročata drugi dve sestavini pri izvajanju usmrtitev. Prav tako niso predlagali bolj učinkovite metode. Četverica liberalcev je menila, da je sedanji postopek »barbarska metoda kaznovanja, enakovredna sežigu«, kot se je izrazila Sonia Sotomayor.

Nasprotniki smrtne kazni so opozorili na poglobljeno ločeno mnenje sodnika Stephena Breyerja, ki je prepričan, da je ta nepravična, kruta in izredna. »Bolj kot krpanja pravnih lukenj bi si želel polne razprave o temeljnem vprašanju: ali kaznovanje s smrtjo krši ustavo,« je Breyer zapisal v mnenju, ki se mu je pridružila tudi najstarejša sodnica Ruth Bader Ginsburg. Opozorila sta na 8. amandma ustave, ki prepoveduje kruto in izredno kazen, ter dodala, da so samo lani oprali krivdo s šestih zapornikov, ki so več kot 30 let čakali na izvršitev smrtne kazni.