Tiskane izdaje
Mossack Fonseca & Co. je imela problem v Las Vegasu.
Pravni dokumenti, vloženi na zveznem okrožnem sodišču v Las Vegasu, so odvetniški pisarni s sedežem v Panami očitali, da je v zvezni državi Nevada ustanovila 123 podjetij, prek katerih je znanec nekdanjega argentinskega predsednika ukradel na milijone dolarjev iz vladnih poslov. Izdan je bil sodni poziv, ki je od Mossack Fonsece zahteval razjasnitev vseh podrobnosti o denarju, ki se je stekal prek nevadskih podjetij.
V Mossack Fonseci niso hoteli izdati teh informacij. Za pisarno, specializirano za ustanavljanje težko izsledljivih podjetij v davčnih oazah za stranke z vsega sveta, je zaupnost podatkov nujna.
Odvetniška pisarna je poskušala izpodbijati sodni poziv z zanikanjem, da bi bile njene operacije v Las Vegasu, ki jih je izvajalo podjetje M. F. Corporate Services (Nevada) Limited, del delovanja skupine Mossack Fonseca.
V Panami živeči soustanovitelj pisarne Jürgen Mossack je pod prisego povedal, da »MF Nevada ni hčerinsko podjetje Mossack Fonsece in da zadnja ne nadzira notranjih procesov in vsakodnevnega poslovanja MF Nevada«.
Toda tajni dokumenti, ki so jih pridobili Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), nemški časopis Süddeutsche Zeitung in več kot stotnija drugih medijskih partnerjev, mečejo senco dvoma na resničnost Mossackovega pričanja.
Ne dokazujejo le tega, da je bilo nevadsko hčerinsko podjetje v popolni lasti Mossack Fonsece, ampak tudi, da je pisarna poskušala izbrisati potencialno inkriminirajoče podatke s telefonov in računalnikov, da bi tako skrila podrobnosti o svojih strankah pred ameriškim pravosodnim sistemom.
V enem izmed elektronskih pisem iz leta 2014 je, denimo, navodilo, da je »treba skriti pred preiskovalci« vsakršno povezavo med centralnim računalniškim sistemom Mossack Fonsece v Panami in nevadsko pisarno. V drugih e-sporočilih je mogoče prebrati, da so informatiki iz Paname poskušali na daljavo »počistiti dnevnike računalnikov v nevadski pisarni« in načrtovali »izbris sledi direktnega dostopanja do našega CIS [računalniškega informacijskega sistema podjetja]«.
Dokumenti še razkrivajo, da je uslužbenec pisarne odpotoval iz Paname v Las Vegas, da bi odnesel papirnate dokumente iz ZDA. »Andres je po prihodu v Nevado vse počistil in prinesel vse dokumente v Panamo,« je zapisano v elektronskem sporočilu s 24. septembra 2014.
V odgovoru na poizvedovanje ICIJ so v Mossack Fonseci »kategorično« zanikali prikrivanje ali uničevanje dokumentov, ki bi jih lahko uporabili v potekajoči preiskavi ali sodnem postopku.
Več kot 11 milijonov dokumentov, ki jih je pridobil ICIJ (elektronska pošta, bančni računi in podatki o strankah), razkriva skoraj 40 let notranjega delovanja Mossack Fonsece, od leta 1977 do decembra 2015. Razkrivajo premoženje posameznikov in podjetij iz več kot 200 držav in teritorijev v davčnih oazah.
Primer za primerom razkrivajo neetično in nezakonito delovanje strank in pričajo o pisarni, ki je z veseljem igrala vlogo varuhinje skrivnosti svojih klientov, tudi tistih, ki so se pokazali za prevarante, člane mafije, preprodajalce mamil, korumpirane politike in davčne utajevalce.
Dokumenti pričajo, da je bil posel dober.
Danes Mossack Fonseco uvrščajo med pet največjih veletrgovcev s skrivnostmi davčnih oaz na svetu. Ima več kot 500 zaposlenih in zunanjih sodelavcev, ki delajo v več kot 40 pisarnah po svetu, vključno s tremi v Švici in osmimi na Kitajskem, leta 2013 pa so izdale za več kot 42 milijonov dolarjev računov.
Mossack Fonseca se je na vprašanja, ki jih odpirajo razkritja ICIJ, odzvala z izjavo, da pisarna »v 40 letih delovanja ni bila deležna nobenih očitkov ... Naše podjetje ni bilo nikoli obtoženo ali obsojeno v povezavi s kriminalnimi dejanji.«
Predstavnik pisarne Carlos Sousa je pojasnil, da Mossack Fonseca »zgolj pomaga strankam ustanavljati podjetja«, ne pa tudi »navezuje poslovne stike ali kakorkoli usmerja tako ustanovljena podjetja«.
Korenine podjetja
Začetki Mossack Fonsece segajo v leto 1986, ko je Ramón Fonseca združil svojo majhno panamsko odvetniško pisarno s še enim lokalnim podjetjem, ki ga je vodil Jürgen Mossack, Panamec nemških korenin.
»Skupaj sva ustanovila pošast,« je Fonseca pozneje pojasnil nekemu novinarju.
Oba moža sta imela mednarodni pedigre in izkušnje v svetu denarja, moči in skrivnosti.
Fonseca se je rodil v Panami leta 1952, pravo in politologijo je študiral na panamski univerzi in na London School of Economics. Nekoč se je spominjal, da si je kot mladenič želel rešiti svet; sprva je hotel postati duhovnik, pozneje pa je šest let delal za Združene narode v Ženevi.
»Ničesar nisem rešil, nobene spremembe mi ni uspelo doseči,« je povedal v televizijskem intervjuju leta 2008. »Pozneje, ko sem malce dozorel, sem se odločil posvetiti svojemu poklicu, ustvariti družino, se poročiti, živeti običajno življenje ... Ko je človek starejši, postane tudi bolj materialističen.«
Mossack se je rodil leta 1948 v Nemčiji, v Panamo se je po besedah odvetniškega partnerja z družino preselil v zgodnjih šestdesetih letih.
Njegov oče je bil, kakor je mogoče razbrati iz ameriških obveščevalnih dokumentov, ki jih je pridobil ICIJ, med drugo svetovno vojno pripadnik zloglasne Waffen SS.
Po vojni se je Mossackov oče, kot razkrivajo dokumenti, ponudil za obveščevalca ameriški vladi, češ da »se namerava pridružiti tajni organizaciji nekdanjih nacistov, ki so se dejansko prelevili v komuniste ali so se to le pretvarjali«. Vojaški obveščevalec je zapisal, da bi lahko bila njegova ponudba zgolj »pretkan načrt, da bi se izvlekel iz težavnega položaja«.
Kakorkoli, stari obveščevalni dokumenti kažejo, da je Mossackov oče pozneje končal v Panami, kjer se je javil, da bi vohunil, tokrat za Cio, za komunističnimi dejavnostmi na bližnji Kubi.
Njegov sin je, ko je leta 1973 diplomiral iz prava, nekaj časa delal kot odvetnik v Londonu, nato pa se je vrnil v Panamo, kjer je ustanovil podjetje, ki ga je pozneje združil s Fonsecovim v Mossack Fonseca & Co.
Danes se partnerja gibljeta v najvišjih panamskih družbenih krogih.
Poleg odvetniške kariere Fonseca živi enako odmevno življenje nagrajevanega pisatelja. Med njegovimi knjigami je tudi Mister Politicus, politični triler, ki, kakor navaja njegova pisateljska spletna stran, »razkriva zapletene procese, ki jih uporabljajo brezvestni uradniki, da bi se dokopali do moči in uresničili svoje gnusne ambicije«.
Fonseca dobro pozna svet politike, saj je bil donedavna visoki svetovalec panamskega predsednika Juana Carlosa Varele.
Na začetku marca je Fonseca sporočil, da se začasno poslavlja s tega položaja, potem ko so se pojavile obtožbe, da je brazilska pisarna Mossack Fonsece vpletena v še vedno razraščajoč se škandal zaradi podkupovanja in pranja denarja, v središču katerega je brazilsko državno naftno podjetje. Za to se je, kakor je sporočil, odločil, da bi »zavaroval svojo čast, svoje podjetje, svojo državo«.
V televizijskem intervjuju je zanikal vpletenost v škandal, pri tem pa posegel po pojasnilu, ki ga je njegovo podjetje že uporabljalo, rekoč, da če je podjetje v davčni oazi zlorabljeno za nezakonite dejavnosti, njegova pisarna ni za to nič bolj kriva kakor tovarna, ki je izdelala avtomobil, za rop, v katerem je bil ta pozneje uporabljen.
Mossack je član prestižnega kluba Union, v katerem je leta 2008 debitirala njegova hči Nicole. Med letoma 2009 in 2014 je bil tudi član panamskega sveta za zunanjo politiko Conarex.
Mossackovo premoženje, sodeč po dokumentih, ki jih je pridobil ICIJ, vključuje plantažo tika in druge nepremičnine, zasebni helikopter, jahto Rex Maris in zbirko zlatnikov.
Prodor na Britanske Deviške otoke
Združitev, s katero je nastala Mossack Fonseca, se je zgodila v težkem obdobju panamske zgodovine. Država se je pogrezala v politično in ekonomsko nestabilnost pod vodstvom vojaškega diktatorja Manuela Noriege, ki je bil deležen neželene pozornosti zaradi vse jasnejših dokazov o vpletenosti v trgovino z mamili in pranje denarja.
V teh razmerah je Mossack Fonseca leta 1987 naredila svoj prvi veliki korak na tuje, ko je odprla izpostavo na Britanskih Deviških otokih, kjer so nekaj let prej sprejeli zakonodajo, ki je omogočila odpiranje podjetij brez javnega razkritja njihovih lastnikov in direktorjev.
»Mossack Fonseca je prva prišla s Paname na Britanske Deviške otoke, drugi so ji sledili,« je za tamkajšnji spletni časopis maja 2014 povedala dolgoletna direktorica izpostave Mossack Fonsece na Britanskih Deviških otokih Rosemarie Flax.
Danes Britanski Deviški otoki gostijo približno 40 odstotkov podjetij v davčnih oazah na svetu. Od podjetij v dokumentih Mossack Fonsece je bilo vsako drugo (več kot 113.000) ustanovljeno na teh otokih.
Zgodbe južnega Pacifika
Naslednji pomemben korak je Mossack Fonseca naredila leta 1994, ko je majhni državi Niue, južnopacifiškemu otočku z manj kot 2000 prebivalci, pomagala sestaviti zakonodajo, ki je omogočila ustanavljanje offshore podjetij. V poznejšem pogovoru za AFP je Mossack pojasnil, da se je odvetniška pisarna odločila za Niue, ker je hotela lokacijo v azijsko-pacifiškem časovnem pasu, kjer ne bo imela konkurence: »S pridobitvijo suverenega ozemlja, ki bi bilo majhno in bi ga imeli od začetka, bi lahko ljudem ponudili stabilno okolje, stabilno ceno.«
Pisarna je nato z oblastmi atola sklenila 20-letno pogodbo, s katero je pridobila ekskluzivne pravice za registracijo offshore podjetij na Niueju. Pomembna podrobnost je bila, da je Niue omogočil registracijo podjetij s kitajskimi in ciriličnimi črkami, zaradi česar je postal privlačen za kitajske in ruske stranke.
Do leta 2001 so se posli Mossack Fonsece z Niueja tako razbohotili, da je podjetje plačevalo kar 1,6 milijona od skupaj dveh milijonov dolarjev letnega državnega proračuna.
Toda domači odnosi med podjetjem in otoško državico so pritegnili neželeno pozornost.
Tega leta je ameriško zunanje ministrstvo začelo preiskovati »sumljive vzajemne dogovore« med Niuejem in Mossack Fonseco. Izdalo je opozorilo, da je offshore industrija Niueja »povezana s pranjem kriminalnih prihodkov iz Rusije in Južne Amerike«.
Medvladna skupina Financial Action Task Force (FATF), ki jo je skupina vplivnih držav ustanovila za boj proti pranju denarja, je uvrstila Niue na črni seznam držav, ki ne sprejemajo ukrepov za boj proti pranju denarja, zaradi česar so otoški državi grozile sankcije.
Čeprav je Mossack zanikal vpletenost Niueja v pranje denarja, sta leta 2001 banki Bank of New York in Chase Manhattan uvedli embargo na prenos dolarjev na Niue. Leta 2003 so tamkajšnje oblasti zavrnile prošnjo za podaljšanje dovoljenja za delovanje štirih podjetij, ki jih je na otoku ustanovila Mossack Fonseca, in s tem napovedale zaprtje ekskluzivne franšize podjetja.
Prenos operacij
Toda izguba Niueja ni upočasnila Mossack Fonsece. Ta je zgolj prenesla svoje operacije s spodbujanjem strank, ki so imele podjetja na Niueju, naj jih ponovno odprejo na bližnji Samoi.
Prenos je bil del vzorca, ki ga izkazujejo dokumenti. Ko je zakonski pregon začel ovirati Mossack Fonseco pri izvajanju storitev za stranke, se je podjetje hitro prilagodilo in poiskalo druge lokacije za svoje poslovanje.
Ko so oblasti Britanskih Deviških otokov leta 2005 prepovedale prinosniške delnice, je Mossack Fonseca ta posel preselila v Panamo.
Podjetja, ki imajo prinosniške delnice, ne izkazujejo lastnikovega imena. Če jih imaš v rokah, si njihov lastnik. Zato so dolgo veljale za orodje pranja denarja in drugih nezakonitih dejavnosti in so postopoma izginjale iz obtoka po svetu. V nekaterih državah in teritorijih so še dovoljene, a so pod večjim nadzorom kot nekoč.
Zmožnost Mossack Fonsece hitro seliti svoj posel se kaže v skokovitem porastu ustanavljanja podjetij v enem izmed teh teritorijev, na karibskem otoku Angvila, kjer se je število ustanovljenih podjetij v letih 2010 in 2011 več kot podvojilo. Angvila je trenutno eden od štirih najbolj priljubljenih teritorijev Mossack Fonsece za ustanavljanje podjetij.
Pisarna je obenem razširila svoje poslovanje, da bi poskrbela za dodatne potrebe strank, vključno z registracijo zasebnih letal in jaht.
Leta 2006 je Mossack Fonseca, sodeč po razkritih dokumentih, še razširila svoj posel z upravljanjem financ nekaterih strank oziroma, kakor to opisujejo v podjetju, »diskrecijskim upravljanjem portfeljev«.
Dokumenti razkrivajo, da je oddelek podjetja za upravljanje premoženja, imenovan Mossfon Asset Management S. A. ali Mamsa, med sredino leta 2007 in sredino leta 2015 z denarjem strank izvedel več kot 4700 transakcij v vrednosti najmanj 1,2 milijarde dolarjev.
Mamsa je sodeloval s številnimi bankami, med njimi z najmanj dvema, ki sta bili tarča preiskav zaradi pranja denarja: Banca Privada d'Andorra, ki jo je ameriško finančno ministrstvo v poročilu leta 2015 obtožilo pranja denarja za vplivne kriminalne združbe, in Deutsche Bank Switzerland, katere matično podjetje so britanske in ameriške oblasti preiskovale zaradi suma pranja denarja za ruske stranke. Ameriško finančno ministrstvo je sicer 19. februarja letos preklicalo svoje ugotovitve o Banca Privada d'Andorra, češ da »ne posluje več tako, da bi ogrožala finančni sistem ZDA«.
Nekdanja neizvršna direktorja banke, brata Ramon in Higini Cierco, katerih družina je večinski lastnik banke, pravita, da očitki finančnega ministrstva niso prepričali sodišča, da bi sprožilo kazenski pregon, očitki pa da se nanašajo na primere, s katerimi je andorski regulator »seznanjen že leta«.
Molčečnost na prodaj
Dokumenti razkrivajo, da odvetniška pisarna ne sodeluje le z Deutsche Bank, ampak tudi z nekaterimi drugimi največjimi finančnimi institucijami na svetu, denimo s HSBC, Société Générale, Credit Suisse, UBS in Commerzbank, v nekaterih primerih zato, da pomaga strankam bank vzpostaviti kompleksne strukture, ki pobiralcem davkov in preiskovalcem otežujejo sledenje denarnemu toku.
V Mossack Fonseci zavračajo obtožbe, da zagotavljajo strankam instrumente, oblikovane tako, da zakrijejo identiteto lastnikov, kot »neutemeljene in napačne«.
V Société Générale in Credit Suisse pojasnjujejo, da dajejo velik poudarek spoštovanju davčne zakonodaje in da so zelo oprezni glede goljufij in pranja denarja. V Credit Suisse dodajajo, da od leta 2013 uvajajo programe, v okviru katerih so njihove zasebne stranke naprošene k dokazovanju spoštovanja davčne zakonodaje ali pa jim grozi prekinitev poslovanja z banko.
»To so zastarele obtožbe, nekatere izmed njih segajo tudi 20 let nazaj, torej v čas pred obsežnimi in javnosti dobro znanimi reformami, ki smo jih uvedli v zadnjih letih,« nam je pojasnil Rob Sherman, predstavnik HSBC v New Yorku.
V UBS so zatrdili, da poznajo identiteto lastnikov vseh podjetij, s katerimi sodelujejo, in da imajo stroga pravila za preprečevanje pranja denarja. V Deutsche Bank so pojasnili, da so 24. novembra lani sklenili dogovor z ameriškimi oblastmi, po katerem so plačali 31 milijonov dolarjev v zameno za ustavitev ameriške preiskave švicarskih bank zaradi suma, da so pomagale ameriškim državljanom pri izogibanju plačila davkov.
V Commerzbank niso hoteli komentirati očitkov.
Še en potencialni način skrivanja dejanskih lastnikov bančnih računov, odprtih z imeni anonimnih podjetij iz davčnih oaz, ki jih je registrirala Mossack Fonseca, bi lahko bil za tako imenovanimi slamnatimi direktorji, ki jih zagotovi odvetniška pisarna in služijo kot krinka za dejanske lastnike računov.
Če je stranka pripravljena plačati več, je lahko v shemo vključenih več davčnih oaz in anonimnih podjetij, kar še oteži poskuse oblasti izslediti dejanske lastnike.
Ponudba Mossack Fonsece v Panami vključuje tudi zasebne fundacije, ki v tej državi ne plačujejo davka in delujejo v okviru zakonodaje, ki njihovim ustanoviteljem in donatorjem omogoča anonimnost.
Druge aktivnosti Mossack Fonsece, ki jih je še mogoče zaslediti v zbranih dokumentih, vključujejo tudi spreminjanje dokumentov in njihovo antidatiranje, ko se stranka znajde v težavah, in omogočanje skrivanja premoženja strank z ustanavljanjem fundacij v Panami. Te kot prejemnice njihovih sredstev sprva navajajo neprofitne organizacije, kakršna je, denimo, World Wildlife Fund, vendar je stranki omogočeno, da pozneje spreminja prejemnike po svoji volji.
Antidatiranje je pogosta praksa v poslovnem svetu, denimo, ko je bila neka odločitev sprejeta, preden je bila dejansko zavedena, pojasnjujejo v Mossack Fonseci in zagotavljajo, da namen takšne prakse »ni prikrivanje nezakonitih dejanj«.
V enem izmed primerov je pisarna avtorici finančnih nasvetov iz New Yorka pomagala skriti milijon dolarjev pred ameriškimi oblastmi tako, da mu je iz svojega fonda zaposlenih zagotovila človeka, ki se je pretvarjal, da je lastnik investicijskega računa pri banki HSBC na otoku Guernsey v Rokavskem prelivu.
»Ne ponujamo posredniških storitev za zavajanje bank,« so v odgovor na poizvedovanje ICIJ zapisali v Mossack Fonseci.
Najbolj iskani
Čeprav Mossack Fonseca javno razlaga, da se »močno trudi preveriti zakonitost vsake izmed naših strank«, in zagotavlja, da ne bi nikoli sodelovala s korumpiranimi politiki, kriminalci in drugimi sumljivimi posamezniki, pridobljeni dokumenti razkrivajo drugačno podobo.
Analiza ICIJ je, denimo, pokazala, da je Mossack Fonseca sodelovala z najmanj 33 podjetji in posamezniki, ki so jih ameriške oblasti uvrstile na črni seznam zaradi povezav s terorizmom, trgovino z mamili ali ker so pomagali državam pod sankcijami, kot sta Severna Koreja in Iran.
V Mossack Fonseci odgovarjajo, da »ne spodbujajo nezakonitih dejanj« in da niso »nikoli zavestno dovolili uporabe svojih podjetij« posameznikom, ki poslujejo z vladami, proti katerim so bile uvedene sankcije. Dodali so, da je v večini primerov preverjanje strank obveznost bank, odvetniških pisarn in drugih posrednikov, ki so povezava med panamskim podjetjem in lastniki njihovih slamnatih podjetij.
Dokumenti razkrivajo, da se je Mossack Fonseca včasih na podlagi finančne kalkulacije odločila nadaljevati sodelovanje s strankami, ki so prinašale pisarni visoke prihodke, tudi po tem, ko so oblasti razkrile, da so to nezaželeni posamezniki.
V drugih primerih so ohlapne procedure Mossack Fonsece omogočile posameznikom s črnih seznamov in drugim dvomljivim strankam, da so se izmuznili skozi sistem nadzora, ne da bi se podjetje sploh zavedalo, s kom ima opravka.
Kot kaže primer Rafaela Cara Quintera, nekdanjega prvega moža mehiškega narkokartela iz Guadalajare, je ravnanje podjetja včasih očitno narekoval tudi strah.
Oblasti so Cara Quintera aretirale v Kostariki leta 1985 zaradi mučenja in umora ameriškega agenta Enriqueja »Kikija« Camarene. Izročili so ga Mehiki, kjer je bil leta 1989 obsojen na 40 let zapora. Mehiška vlada je zaplenila njegovo premoženje, vključno s posestvom v lasti podjetja iz davčne oaze, ki ga je ustanovila Mossack Fonseca, in ga predalo kostariški vladi, ki ga je nato prenesla na nacionalni olimpijski komite.
Dokumenti kažejo, da so marca 2005 kostariški olimpijski funkcionarji zaprosili Mossack Fonseco, naj jim pomaga pridobiti jasno lastništvo nad tem posestvom.
Odvetnik, zaposlen pri Mossack Fonseci, je obiskovalcem iz Kostarike pojasnil, da bi morali o tem odločiti delničarji offshore podjetja. Dokument »Podrobnosti o primeru > delničarji« v mapi o podjetju Cara Quintera je vseboval zgolj zaznamek »Ni podatkov!« Toda pravnik je v notranji elektronski korespondenci zapisal, da »je videti, da je dejanski lastnik posestva, s tem pa tudi podjetja, trgovec z mamili Rafael Caro Quintero«.
Mossacku, enemu izmed treh direktorjev, navedenih ob imenu podjetja, ni bilo do tega, da bi se znašel v nemilosti Cara Quintera.
»V primerjavi s Quinterom je bil še Pablo Escobar dojenček!« je zapisal v elektronski izmenjavi, katere rezultat je bil, da je Mossack Fonseca odstopila od zastopanja offshore podjetja Cara Quintera. »Nočem biti eden od tistih, ki jih bo Quintero obiskal, ko pride iz ječe,« je zapisal Mossack.
Caro Quintero je bil izpuščen iz zapora leta 2013 zaradi proceduralne napake in je takoj izginil. Še danes je na begu, njegovo ime pa so vrnili tudi na Interpolov seznam najbolj iskanih ubežnikov.
Obrambna igra
Kljub razvpitosti nekaterih strank je Mossack Fonseca ostala razmeroma neznana širši javnosti. Časnik Economist jo je leta 2012 v članku o posrednikih v davčnih oazah poimenoval »Mossack Fonseca tesno stisnjenih ustnic«.
Istega leta, julija 2012, je, kot razkrivajo dokumenti, podjetje naročilo storitve podjetja Mercatrade S. A., ki ponuja »upravljanje spletnega ugleda«.
V pogodbi se je podjetje zavezalo, da bo opralo ugled Mossack Fonsece z izbrisom negativnih objav na internetu, povezanih z 12 gesli v angleščini in španščini; med njimi so pranje denarja, izogibanje plačilu davkov, davčna goljufija, trgovina z orožjem, škandal ...
Mossack Fonseca je odtlej stranka ene najvplivnejših agencij za odnose z javnostjo Burson-Marsteller, specializirane za kontroverzne stranke, kakršne so argentinski, indonezijski in romunski diktatorji ter podjetje Union Carbide po smrtonosni kemični eksploziji v indijskem mestu Bhopal.
Toda kljub poskusom oprati svoj ugled v javnosti so države postale bolj pozorne na delovanje Mossack Fonsece.
V letih 2012 in 2013 so nadzorni organi na Britanskih Deviških otokih podjetju izrekli več kazni zaradi kršenja tamkajšnje zakonodaje na področju boja proti pranju denarja, med drugim jih je doletela tudi kazen v višini 37.500 dolarjev, ker niso ustrezno preverili stranke »visokega tveganja« Alaja Mubaraka, sina strmoglavljenega egiptovskega diktatorja.
Februarja 2015 so nemške oblasti izvedle več racij v prostorih Commerzbank in več zasebnih stanovanjih v Frankfurtu. Süddeutsche Zeitung je takrat poročal, da oblasti razmišljajo o kazenskem pregonu uslužbencev Mossack Fonsece zaradi suma sodelovanja pri davčni utaji, v katero naj bi bila vpletena tudi bančna izpostava v bližnjem Luxembourgu.
Na začetku leta 2016 je Mossack Fonseca v Braziliji postala ena izmed tarč »Operacije pralnica avtomobila«, preiskave zaradi podkupovanja in pranja denarja, ki hitro prerašča v enega največjih korupcijskih škandalov v zgodovini Latinske Amerike.
Tožilci vrsti brazilskih podjetij očitajo koordinirano nastopanje na razpisih za posle z državnim naftnim podjetjem Petrobras, s čimer so višala vrednost teh poslov, tako pridobljen denar pa porabljala za podkupovanje politikov in uslužbencev naftnega konglomerata ter lastno bogatenje.
Brazilski tožilci tamkajšnji pisarni Mossack Fonsece očitajo, da je nekaterim obtožencem pomagala ustanavljati slamnata podjetja, ki so bila uporabljena za kriminalna dejanja. Na tiskovni konferenci januarja letos so Mossack Fonseco poimenovali »velika pralnica denarja« in sporočili, da so proti petim njenim uslužbencem vložili obtožnice zaradi kaznivih dejanj, ki segajo od pranja denarja do uničevanja in skrivanja dokumentov.
Podjetje sicer zavrača, da bi storilo kaj narobe. V izjavi za javnost so sporočili, da je brazilska pisarna Mossack Fonsece franšiza in da panamsko odvetniško pisarno, ki deluje zgolj v Panami, »zmotno obtožujejo dejanj, za katera ni odgovorna«.
Njihov argument je podoben tistemu, ki so ga uporabili tudi v Las Vegasu.
Sodni primer v Las Vegasu, ki se je pred kratkim končal s poravnavo, je začelo ameriško podjetje NML Capital, ki ga nadzira milijarder in vlagatelj Paul Singer, upravitelj sklada tveganega kapitala, ki je širši javnosti najbrž najbolj znan po zelo visokih donacijah republikanski stranki.
Mossack Fonseca v tem primeru ni bila obtoženka, ampak je sodišče vložilo odlok, s katerim je od pisarne zahtevalo informacije o nevadskih podjetjih, o katerih je sklad tveganega kapitala trdil, da jih je s pomočjo Mossack Fonsece ustanovil poslovnež Lázaro Báez, ki je bil blizu nekdanjima argentinskima predsednikoma Néstorju Kirchnerju in Cristini Fernández.
Notranja elektronska korespondenca, ki jo je pridobil ICIJ, razkriva, da so uslužbenci Mossack Fonsece v Panami poskušali skriti ali uničiti dokaze o nadzoru podjetja nad MF Nevada zaradi skrbi, da bi sodni proces privedel do preiskave nevadske izpostave.
Skrbelo jih je tudi, razkriva korespondenca, da bi lahko vodjo nevadske izpostave MF Patricio Amunategui prisilili v pričanje. V enem izmed e-sporočil uslužbenec Mossack Fonsece pravi, da matična hiša od nje pričakuje, da se bo »obnašala kot ponudnik«, torej kot da vodi neodvisno ameriško podjetje, ki sicer ima poslovne odnose z Mossack Fonseco, ni pa tudi lastniško povezano z njo.
Toda predstavniki panamske pisarne so bili zaskrbljeni, da tega ne bo mogla izpeljati.
Vodja oddelka informatike Mossack Fonsece je zapisal, da njegove podrejene skrbi, da Patricia Amunategui »nima spretnosti, potrebnih za to, da prestane osnovno zaslišanje, ne da bi razkrila dokaze − Pazite! ... Močno me skrbi, ker gospa Patricia pozablja stvari in postaja zelo nervozna. Mislim, da lahko v tej situaciji hitro postane jasno, da nekaj skrivamo.«
Ameriški sodnik Cam Ferenbach je zavrnil poskus matičnega podjetja, da bi se distanciralo od MF Nevada.
Zapisal je, da sta pogodbo z vodjo nevadske izpostave podpisala lastnika matičnega podjetja Mossack in Fonseca, »vsa svoja navodila« pa da je prejemala od uslužbenca Mossack Fonsece, ki živi in dela v Panami. »Mossack Fonseca & Co. na svoji spletni strani oglašujejo storitve M. F. Corporate Services kot svoje,« je še zapisal sodnik.
Marca lani je razsodil, da sta Mossack Fonseca in MF Nevada eno podjetje.
***
avtorica: Martha M. Hamilton
soavtorji: Rigoberto Carvajal, Emilia Díaz-Struck, Cécile Schilis-Gallego, Mar Cabra, Mago Torres, Sol Lauría
