Tiskane izdaje
Ob šestih zjutraj po pekinškem času je Jing Haipeng odprl vrata Nebeškega dvorca, ki se jih je dotikalo Božansko vozilo, in zakorakal v novo obdobje kitajskega vesoljskega programa. Za njim je vstopil Chen Dong, pozdravila sta kitajsko ljudstvo, nato pa preverila splošno stanje vesoljskega laboratorija, v katerem bosta preživela mesec dni.
Petdesetletni Jing je kapitan do zdaj najbolj ambiciozne odprave in to je njegovo tretje potovanje v vesolje. Osemintridesetletni Chen je prvič v orbiti, skupaj z Jingom pa morata izvesti čim več poskusov, ki bodo omogočili priprave za še daljše odprave. Kitajska namerava že okoli leta 2022 v vesolje poslati tajkonavte (to je nova beseda za kitajske astronavte, izpeljana iz kitajske besede za »vesolje« – »taikong«) za več kakor leto dni.
Vesoljski laboratorij, v katerem bosta Jing in Chen živela prihodnjih 30 dni, so poimenovali Tiangong-2. To je večji in precej bolje opremljen nadomestni prostor za prototip vesoljskega laboratorija Tiangong-1, ki je v orbiti vse od leta 2011, na Zemljo pa bo predvidoma padel nekje v prvi polovici prihodnjega leta.
Kitajska v svojem vesoljskem programu uporablja imena, ki namigujejo na to, da je ta starodavna civilizacija že zdavnaj pogledovala v nebo in razmišljala o daljnih potovanjih. Tiangong pomeni Nebeški dvorec, in čeprav je azijska sila po Rusiji in ZDA šele tretja država z vesoljsko postajo, bi rada že s tem imenom sporočala, da Kitajci v vesolje niso prišli pozno.
V vesolju so res že dolgo s projiciranjem svoje domišljije, astrologije in ambicij, in čeprav postavljajo šele temelje za vesoljsko postajo, ki bo s 60 tonami precej manjša od mednarodne vesoljske postaje – ta je težka kar 420 ton –, je za prihodnost vsekakor pomembneje, da je Peking pripravljen nameniti neomejene vsote denarja za nadaljevanje in širitev vesoljskega programa. Kadar gre za veliki skok navzgor, je varčnost odvečna beseda.
Oba tajkonavta je do Nebeškega dvorca pripeljala ladja Shenzhou 11 oziroma Božansko vozilo, in to velja za enajsto vesoljsko odpravo po letu 1999, ko je prvi modul poletel v orbito brez posadke. Prvi Kitajec je v vesolje poletel leta 2003, gradnja stalne vesoljske postaje pa se bo začela že prihodnje leto, da bi do leta 2022 začela v celoti delovati. Sestavljal jo bo osnovni modul, združen z dvema laboratorijema, in v njej bodo nenehno navzoči trije tajkonavti, čeprav bi v njej hkrati predvidoma lahko živelo šest ljudi.
Jing in Chen bosta prihodnji mesec imela polne roke dela. Potem ko sta preverila splošno stanje laboratorija, sta začela izvajati različne znanstvene poskuse. Proučevala bosta medicinske spremembe v breztežnem stanju, popravljala opremo v orbiti, spremljala sončno nevihto in uporabljala izjemno natančno hladno atomsko uro.
Kitajska še naprej poudarja civilni značaj svojega preučevanja prostora med zvezdami in še vedno glasno nasprotuje militarizaciji vesolja. Kljub temu ne more neposredno zanikati, da izdelava njene vesoljske postaje ni povezana s posodobitvijo vojske. Pri tem ne smemo pozabiti, da so kitajski tajkonavti elitni častniki Narodnoosvobodilne vojske in da se država pri modernizaciji kitajskih oboroženih sil vse od konca prejšnjega stoletja posveča satelitski komunikaciji in preučevanju vesolja.
Vojaški strokovnjaki zato pričakujejo, da bo bodoča vesoljska postaja med drugim odkrivala in spremljala podmornice iz vesolja, in to s tehnologijo, ki so jo kitajski znanstveniki sami razvili. Ura na hladni atom, denimo, deluje na podlagi iste tehnologije kakor hladni atomski interferometer, ki lahko meri vsakršne, tudi najmanjše gravitacijske spremembe. Jedrske podmornice, ki so lahko daljše od 170 metrov, je težko odkriti z obstoječimi radarji, toda ker oddajajo gravitacijske valove, bi izjemno občutljive detektorje, kakršen je hladni atomski interferometer, lahko uporabili za takšne meritve, pravijo vojaški strokovnjaki in poudarjajo, da bi bila Kitajska prva država, ki bi ji to uspelo.
Vojaški vidiki vesoljskega programa niso tema, o kateri je dovoljeno pisati v kitajskih medijih. Mediji raje govorijo o ličinkah sviloprejk, ki sta jih Jing in Chen tokrat odnesla v vesoljski laboratorij ter tako nadaljevala šolski poskus srednješolcev iz Hongkonga. In z vsako uspešno opravljeno nalogo se bo ponovilo vprašanje, ki ga Američani včasih postavljajo sami sebi: ali ne bi bilo kljub vsemu bolje, če bi sodelovali s Kitajci v vesolju, namesto da so jim prepovedali dostop do mednarodne vesoljske postaje in jih tako prisilili, da so ustvarili svojo postajo?
