Tiskane izdaje
Seul− Južna Koreja je postala najnovejša arena, v kateri se epidemija prepleta s politiko in v kateri virus grozi, da bo uničil ugled predsednice države. Park Geun Hje je pred velikim izzivom, ki se imenuje mers (Middle East Respiratory Syindrom − bližnjevzhodni respiratorni sindrom). Odkar so 20. maja zabeležili prvi primer bolezni, se je do torka število obolelih povzpelo na 95, umrlo pa je sedem bolnikov. Še vedno je 2800 ljudi v karanteni, šole so zaprte, prebivalcem pa svetujejo, naj se izogibajo javnih krajev, prodajaln in restavracij.
Park se v tej krizi ni najbolje znašla. Resda je sebe in svoje ministre oblekla v delovne uniforme, poskušala je najti ravnovesje med varnostnimi ukrepi in paniko, ni pa se mogla izogniti vprašanju, ki ga zdaj zastavljajo Južni Korejci: kakšnega voditelja države bi potrebovali v kriznih situacijah? Tako se je tudi v tem najnovejšem primeru pokazalo, da imajo sodobni virusi močno politično razsežnost. Ne glede na to, ali se pojavijo v avtokratskih ali demokratičnih državah, zahtevajo voditelja, ki zna komunicirati z javnostjo, ne prenašajo tradicionalne zaprtosti in premagajo vsakogar, ki se na njihovo širjenje ni sposoben odzvati hitro, a premišljeno, hladnokrvno, a z veliko razumevanja za vse tiste, ki so ogroženi.
Potem ko se je izkazalo, da je neka ženska, ki bi morala biti v karanteni, odšla na igro golfa, neki moški, ki so mu svetovali, naj ostane v izolaciji, pa je odpotoval na Kitajsko, kjer so se pri njem razvili vsi simptomi bolezni, se je razplamtela razprava o tem, ali bi bilo treba kazenski zakon dopolniti s klavzulo, ki bi omogočila kaznovanje vsakega posameznika, ki prikriva simptome bolezni. A tudi to ne more pripomoči k bolj hladnokrvnemu pristopu h krizi. Javnost je tik pred izbruhom panike.
