Tiskane izdaje
Argentinci so se danes že drugič v manj kot mesecu dni podali na volišča. Prvič doslej so v drugem krogu volitev izbirali predsednika − tokrat naslednika Cristine Fernández de Kirchner. Projekcije, objavljene tik pred zaključkom redakcije, kažejo, da je na volitvah zmagal kandidat desne opozicije Mauricio Macri. Macri je bil pred vstopom v politiko poslovnež. Njegov oče sodi med najbogatejše Argentince.
Zadnje raziskave javnega mnenja so nakazovale spremembo – kandidatu desne opozicije in županu Buenos Airesa Mauriciu Macriju so napovedovale dobrih 55 odstotkov podpore, kandidatu vladajočega zavezništva Fronta za zmago in guvernerju province Buenos Aires Danielu Scioliju pa slabih deset odstotkov manj. A napovedovanje zmagovalca je nehvaležna naloga, posebno ker so se analitiki pred prvim krogom konec oktobra močno ušteli. Čeprav so raziskave pred glasovanjem nakazovale, da bi ga lahko dobil Scioli – za to bi potreboval več kot 45 odstotkov glasov ali najmanj 40 odstotkov z desetimi odstotnimi točkami prednosti pred prvim zasledovalcem –, je na koncu osvojil le nekaj odstotkov podpore več kot Macri – 37 proti 34.
Ta rezultat je močno zaznamoval predvolilno kampanjo pred drugim krogom: Macri je obveljal za favorita in se tako tudi vedel, Scioli pa je poskušal volivce na svojo stran pridobiti s prilagajanjem nekaterih stališč in s številnimi napadi na protikandidata. Izzivalca je opisoval kot grožnjo politični stabilnosti in njegovo morebitno zmago označil za vrnitev k neoliberalnim politikam iz devetdesetih let, ki so po mnenju številnih Argentincev ustvarile temelje za bankrot države v letih 2001 in 2002. Macri ga je v zameno obtožil ustrahovanja in zavajanja volivcev, te pa začel prepričevati, da se Scioli zavzema za nadaljevanje populistične politike, ki je privedla do stagnacije gospodarstva.
Da bi pritegnila volivce, ki v prvem krogu glasu niso namenili ne enemu ne drugemu, ampak sredinsko usmerjenemu Sergiu Massiju – teh je dobrih pet milijonov –, sta oba kandidata svoja stališča približala sredini in s tem marsikdaj tudi drug drugemu. Macri je začel zagovarjati nacionalizacijo naftnega podjetja YPF in letalske družbe Aerolineas Argentina, ki jo je izvedla administracija odhajajoče predsednice Cristine Fernández, Scioli pa je obljubil, da bo rešil dolgotrajni spor s kreditodajalci na newyorškem sodišču, ki jih Fernándezova označuje za mrhovinarje in se z njimi noče pogajati.
Kljub nekaterim podobnostim pa se pogleda Sciolija in Macrija na gospodarsko politiko močno razlikujeta. Kandidat vladajoče Fronte za zmago se zavzema za nadaljevanje politik sedanje administracije z manjšimi spremembami, »kjer so potrebne«, kandidat opozicijskega zavezništva Republikanski predlog pa hoče ohraniti socialne programe in varnostno mrežo za najrevnejše, a hkrati močno liberalizirati gospodarstvo. Macri tudi obljublja, da bo v primeru zmage premešal karte na mednarodnem prizorišču. Napoveduje, da si bo prizadeval za izključitev Venezuele iz južnoameriškega trgovskega bloka Mercosur, za utrjevanje stikov z Brazilijo ter izboljšanje odnosov z ZDA in Evropo, ki so se v času sedanje administracije ohladili.
Zapuščina dinastije
Kandidat vladajoče stranke je volivcem torej obljubljal kontinuiteto z nekaj spremembami, kandidat opozicije spremembe z nekaj kontinuitete. Zapuščina dinastije Kirchner, predsednice Christine Fernández in njenega pokojnega moža Nestorja, še vedno močno zaznamuje argentinsko politiko. V 12 letih na oblasti sta pripravila in razširila socialne programe, dvignila tarife na uvoz izdelkov, utrdila odnose z državami v regiji in s svetovnimi silami, kot sta Rusija in Kitajska, ter sprejela številne zakone v korist starejšim, prizadetim, istospolno usmerjenim – Argentina je leta 2010 postala prva latinskoameriška država, ki je legalizirala poroke istospolno usmerjenih parov – in drugim skupinam na družbenem obrobju. S tem sta ustvarila tako goreče privržence kot odločne nasprotnike. Kirchnerjeva, ki Argentino vodi od leta 2007 in se zaradi zakonodaje ne more potegovati za tretji zaporedni predsedniški mandat – ni pa izključeno, da ne bo kandidirala na volitvah leta 2019 –, položaj zapušča s približno 50-odstotno podporo volivcev. Priljubljena je med revnejšimi prebivalci in malimi podjetniki, predvsem kmetje in poslovneži pa zaradi njene protekcionistične gospodarske politike, ki jih je močno udarila po žepu, že nestrpno pričakujejo prihodnji mesec, ko bo položaj prevzel njen naslednik.
Ne glede na to, ali bo to Scioli ali Macri, se bo moral novi argentinski predsednik spoprijeti z vrsto tegob: šibko gospodarsko rastjo, ki jo bremeni čezmerna javna poraba, visoko inflacijo – ta znaša že več kot 20 odstotkov –, precenjenostjo nacionalne valute in zevajočo proračunsko luknjo. Argentino še naprej bremeni spor s tako imenovanimi hedge skladi, ki nočejo privoliti v prestrukturiranje argentinskega dolga po bankrotu leta 2001, vse bolj pa tudi naraščanje kriminala in trga s prepovedanimi drogami.
